Ker delam z newagerskimi ljudmi, se dostikrat vprašam v katero kategorijo sodim sama. Opazujem jih od daleč, prav potihem in analiziram njihove karakteristike... ja, meni najljubše početje je opazovanje ljudi in njihovega obnašanja-včasih se celo sprašujem zakaj se ne ukvarjam s psihologijo?!!?
V letih, preživetih v različnih newagerkih skupinah sem se od teh ljudi naučila ogromno... bili so tudi kaki manj posrečeni trenutki, kot na primer dejstvo, da sem v delavnico (ki bo koristila mojemu odnosu do sebe, pogledu na svet in oh in sploh) vložila preveč časa, kot bi želela. Ampak življenje gre dalje in jaz z njim, polna izkušenj, takšnih in drugačnih.
In tekom teh let, sem sama pri sebi, te ljudi razvrstila v tri glavne podskupine newagerstva. Malo v šali, malo za res, predvsem pa nikakor ne zlonamerno... to je le moj pogled na svet:)
Prvi in definitivno najbolj zvesti privrženci newagerstva predstavljajo, tako imenovani piloti. To so ljudje, ki živijo, dihajo za nova spoznanja, poglablanje čustev, preboje in podobne transformacijske procese v človeku, zunanji svet pa, kot da jih ne bi zanimal. Ponavadi se zaprejo v svoj milni mehurček, kjer doživljajo več kot preveč dušnih procesov, ki jih včasih odnesejo kar nekam v nebo, torej proč od zemlje... med oblake...
Tako zasanjanega človeka je kar težko razumeti in ne pričakovat, da bo on razumel vas... Za vse kar boste imeli za povedat, bo iskal in našel globji pomen, ki izhaja iz vašega otroštva ali pa celo iz časov, ko ste sedeli na Faraonovi desni strani v tretji vrsti... Ja, ja, to ste bili sigurno vi... in v tistem življenju se vam je zgodilo toliko, da ste kramo/karmo kar lepo zapakirali v temu primerno škatlico, jo mumificirali, da se ne bi slučajno kaj spremenila in jo previdno prenesli v to življenje.
Vseeno je, če ste v tem življenju malček leni, to izvira iz tistega življenja, tako da se ne obremenjevat s tem... rajši malo zamižite, pomeditirajte in svet bo precej lepši. Vseeno je tudi, če nimate službe... Lahko da to izhaja iz časa, ko niste bili zadovoljivi tlačani in ste okrog prinašali plemstvo... kdo ve... ampak, nič za to, zopet malo zamižite, spustite nase modri, rdeč, zelen oblaček (obvezno v tem zaporedju!) in karma se bo očistila...
Ne bom trdila, da ne maram meditacije in tehnik, ki te pripeljejo do določenih spoznanj... obožujem jih! V mejah normale... piloti pa živijo za to... Včasih se mi zdi škoda, ker iščejo uteho v stvareh, katere jim ponija življenje samo... Pa bi morali le spustiti zrak iz balončka ter se spustiti nazaj na zemljo... Fino je, ko piloti srečajo kakega zemljana, ki se nič hudega sluteč sprehaja po cesti in uzre vrvico, ki veselo binglja nad njegovo glavo. Iz takšnega ali drugačnega razloga jo potegne k sebi, in vleče, vleče, dokler ne pripelje k sebi čudovitega balončka... Se še spomnite balonov, katere smo kot otroci vlekli za sao in občudovali njihovo lepoto, ko so se nežno poigravali z vetrom...
Ja, v vetru je moč... lahko se mu je prepustiti, da nas odnese, kamor nam je namenjeno... Vendar ne previsoko, saj kdo bo potem takem občudoval naše lepote??
Drugi na tem področju so iskalci... kot že beseda pove, ljudje, ki kar naprej iščejo... včasih se zdi, da njihovemu iskanju ni in ni konca... Iščejo ljudi, ki bi jim pokazali pravo pot, iščejo knjige, v katerih je skrita resnica tega našega obstoja... in ključ, kako ta obstoj narediti čim prijetnejši... In kolikor moči porabijo, da bi našli tisto malo skrivnost, ki jih bo brezskrbne peljala naprej, toliko neposrečenih poizkusov prestanejo. Težko je včasih, v življenju viditi in ceniti tisto kar ti ponuja tista višja sila, ko pa brezglavo, kot kokoška, ki išče zrno, begajo naokoli in iščejo nekaj, za kar sploh točno ne vedo kaj naj bilo. In takšne ljudi lahko srečaš vsak dan... z očmi na pecljih in izrazom na obrazu, ki išče nekaj kar je izgubil... vsak dan... dan za dnem... Najbolj žalostno pa je, da te ljudi obkroža toliko stvari, iz katerih bi lahko potegnili vsak svoj ključ, pa se tega sploh ne zavedajo... Vse kar bi bilo potrebno je, da bi se za trenutek ustavili, pogledali okoli sebe in v miru živeli dalje... Podobno, kot piloti, so ti ljudje odsotni od življenja samega zaradi neskončnega iskanja... In iščejo zaradi nezadovoljstva... ki pride zaradi izgubljenega stika z življenjem... itd. itd. en, dva, tri padejo v začaran krog...
Tretji newagerji, meni najljubši so pa ljudje, ki jim pravim, ljudje v pravem pomenu besede...
Zakaj? Zato, ker so to ljudje, ki živijo življenje s polno paro, brez zadržkov in se ne ozirajo na nepomembna eksistencialna vprašanja...
To so najpreprostejši ljudje, kar jih poznam... Res je, ni jih veliko, vendar pa ti, ki so, puščajo močan pečat na ljudeh okoli sebe... Ob njih se zdi vse preprosto in premostljivo. Življenja ne jemljejo, kot ene velike filozofije, temveč takšnega kot je... lepega, včasih malo napornega pa vendar polnega izzivov in dogodivščin, ki te ljudi naredijo polne.
Zanimivo je, da se ti ljudje najmanj sekirajo s stvarmi, kot so, zakaj sem tu, kaj je moje poslanstvo, zakaj sem tako reagiral... ampak, ko pridejo do takšne situacije, se soočijo z njo, jo pustijo, tam kjer je njeno mesto in brez skrbi odidejo naprej...
Vem, da to ni lahko, če nisi po naravi tak človek, sem pa mnenja, da se to da naučit. Pustiti življenju, da nas vodi... po pravih poteh, po bližnjicah s trni in čez deroče reke...
Obenem pa občudovati lepote peska, vrtnic in rib v rekah... Lajf IS bjutiful:)
