Hakeljc perfekcionizma...

Vsi stremimo k popolnosti, mar ni tako? Vsaka stvar, katere se lotimo, jo željimo speljati popolno... odnos v katerega se spustimo želimo, da bi bil čim bolj popoln... mi želimo biti popolni...

To je povsem nekaj normalnega, saj če ne bi stremeli k popolnosti, od kje bi črpali moč in interes za delovanje? Morda bi samo obležali v kakem kotu, ravnodušni do sveta, zavedajoč se, da je to vse kar lahko dosežemo...

Ampak tudi popolnost, kot taka, zna biti varljiva...

Ob večernem teku se mi je utrnila misel, da popolnost sploh ni tako pozitivna, kot se vsem zdi... Se vam je kdaj zgodilo, da ste bili že taaako blizu popolnosti, pa je bila le ta že malo preveč popolna?

Opažam namreč, da ljudem pozitiva v določenem pogledu ni všeč...

Na primer... ste kar se da dober približek popolnega človeka... Imate super službo, zraven se še izobražujete, s starši se razumete odlično, prijateljev imate več kot premore vojska ljudi, ste ekološko ozaveščeni, fit in veliko potujete.... in tako naprej..... Ko spoznate novega človeka, bo le ta rekel... matr, tale je pa faca... za kaj več, na primer prijateljstvo, pa že ni več interesa, saj se v kosteh pojavi nelagodje in zavist... Sodobni način življenja je človeka pripeljal do take faze, da podzavestno išče šibkejše od nas, če pa že ne šibkejše, pa brska in brska dokler ne najde par minusov... Kot rezultat je pa vse več oh in sploh uspešnih ljudi vedno bolj osamljenih... Pa je z njimi kaj narobe? Prav nič, le človek se ob takih ljudeh zna počutiti manjvrednega in manj sposobnega... pa čeprav vse izhaja iz njegove nesigurnosti vase...

Še en dober primer se pojavlja v odnosu moški-ženska... Ker sem ženska, bom seveda pisala iz ženskega vidika... in moški, ki ne pašete v ta koš... se opravičujem:)

Tempo nas je ženske pripeljal do tega, da smo vedno bolj "popolne"... speljemo vse in še več stvari... in tudi utrdile smo se... nismo več tako jokave, kot smo znale biti včasih...
Pa je to v redu?? Mislim, da ne... v takšni situaciji so moški namreč izgubili "nadzor" nad nami... ne ve se več kdo je glavni in kje je čigavo mesto... ni čudno, da po svetu skačejo sami pomehkuženci... kdo pa ne bi bil zbegan ob takšnih spremembah??

In postalo je tako, da si ženske prizadevamo biti čimpopolnejše, saj smo vse željne tistega malčk moške ljubezni... medtem ko moški sploh ne vejo kaj početi s takimi ženskami, saj jih na nek način strašimo... seveda, ko pa držimo za vse možne vajeti, kar jih uzremo... moški pa lahko le prisede na kočijo in se odpelje z nami... ali pa pač bebavo gleda na kočijo, z odprtimi usti in jezikom do tal, medtem ko se kočija že odpelje...

In tako hitimo eden mimo drugega, mimo (mogoče nekega dne) prijatelejev, ljubimcev, partnerjev... od strahu šklepetamo z zobmi, saj že vnaprej vemo, da ne bomo kos popolnosti, ki jo ta človek izžareva...

Vendar nikoli ne pozabit... vsi smo samo ljudje, tudi tisti, še tako zaverovani v svojo popolnost...

Moje blagoslovljeno jajce...

Ljudje imamo v navadi, da dajemo težo določenim stvarem...

Tečaj, ki je bil mišljen za zabavo se prelevi v nekaj neprespanih noči in bitko za življenje... Bežna romanca ali seks na klic se prelevi v "tapravo" ljubezen, žurerski večer pa v tridnevni travmatični tek po trgovinah v upanju na najboljše... In tako dalje...

Se zgodi, da kar čez noč damo določeni stvari tako težo, da postane "tazaresna"... Vse skupaj me spominja na veliko noč, ki se bliža... Zjutraj se zbudimo tri ure prej, da skuhamo jajca in jih pobarvamo... nato jih nesemo v cerkev na žegn... In takrat iz navadnega jajca nastane žegnano jajce... Pa mislite, da ima kaj drugačen okus? Je morda slajši? Do sedaj sem poizkusila že kar nekaj žegnanih jajc in nekaj navadnih... in verjemite, da razlike sploh ni...

Je torej tako tudi z vsemi stvarmi, katerim dajemo neznosno težo?? Seveda stvar ali situacija ostane enaka kot je bila, le mi jo jemljemo preveč zares... jo požegnamo??... Verjetno res... in posledično se zaradi tega žegnanega jajca toliko bolj obremenjujemo in živciramo... kako bomo to izpeljali, kaj bomo rekli, naredili..... Namesto da bi globoko vdihnili, se sprostili in na izi izpeljali zadevo...

Za povrhu pa vse skupaj izpade sila nepristno, saj se kar naenkrat zapletamo v mreži treme, zmedenosti in igranja... Meni osebno občutek sliči na viharno noč na morju, ko barko premetava sem ter tja, vsak val je višji od prejšnjega in prepričani smo, da se bomo potopili.....

Kar naenkrat pa se prebudi sončno jutro... pomanemo si oči, viharja je konec in ko pogledamo pobliže vidimo, da je jajce le jajce... pa naj bo modro, rdeče ali naravno.......

fenomen priljudkov...

Ste že kdaj naleteli na človeka, od katerega se je cedila prijaznost kakor med... in ob katerem se vam je zdelo, da ste na svetu najpomembnejši in najpametnejši in oh in sploh fajni??...

In vam ni in ni potegnilo zakaj... Zakaj bi bil nekdo kar prijazen z vami?? Kar tako... na hitro... na lepe oči... po tako kratkem času...

Potem ste kratko malo naleteli na priljudka... in kdo priljudek je?... To je človek, ki je tako priljuden, da je zelo priljubljen in zaželjen v širši družbi... Vsak ga hoče ob sebi... Za na drink, za v kino, za žurat... Ampak razjasnimo fenomen priljudkov, ki se je v zadnjem času začel pojavljati v naši družbi...

Ta človek ni nič kaj bolj prijazen in dobrohoten do sočloveka kot vi, nič bat... le besede in dejanja zna prav obračat... Ne bom zanikala, za moje pojme je potrebna kar vztrajnost in mrljivost pri piljenju lastnosti, besed, dejanj, kretenj, ... katere so zaželjene na pravem mestu ob pravem času...

In kar naenkrat se znajdete v odnosu s priljudkom in kot bi vas vrgli iz 100m visokega mostu, treščite ob kruto realnost... Pa saj ta človek sploh ni tako človekoljuben in dober, kakor izgleda... Kar naenkrat opazite vse besedne trike, s katerimi vam sporoča, naj vam bo v čast, da mu lahko odnašate rit na tem ali onem področju.... Prav to pa vam da tak občutek zadovoljstva, da se sploh ne zavedate, kako globoko ste že zabredli... In kar naenkrat ste njegova last, služabnik, ki dela zastonj... z nasmehom na licih... ojej kam je prišel ta svet...

Sedaj, ko pa ste že treščili ob kruto realnost, vidite, koliko bremena pravzaprav priljudek kot tak nosi s sabo... Nikoli... NIKOLI ne more biti pravi on... ker je že tako zverziran, da vas še v sanjah kliče po ljubkovalnem imenu, za katerega se vam sanja ne zakaj ste si ga prislužili in od pocukranosti se vam že obrača v želodcu... Kakšen je potem za priljudka užitek družiti se z ljubljenimi? Ali spoznavanje novih ljudi... Ali negovanje lepe, romantične veze s sočlovekom... NIKAKRŠEN, saj nikoli ne bodo mogli odpreti svojih čustev in se odpreti širnjemu svetu... živeli bodo za fasado fenomena priljudka, saj jih pozornost in všečnost poteši vsaj za kratek čas... Pa se splača?

Ko niti preveč ni dovolj...

Ko sem bila še mala punčka, mi je zadostovalo nekaj prijaznih besed, par cekinčkov za lizike in par prijateljev... pa ne samo meni, tudi ko sem skozi svoje, še neizkušene oči opazovala starše in ostale odrasle ljudi v mojem življenju, se mi zdi, da je bilo vsem fino. Nekako nisem dobila občutka, kot da komu kaj manjka.

Ko pa se danes ozrem okoli sebe, vidim same nepotešene osebke, ki brezglavo skačejo naokoli v upanju, da najdejo tisto, kar iščejo... nov telefon z fotoaparatom in Java igricami, knjigo, ki vsebuje zadosti informacij, da opravimo izpit, diamantne uhane, ki se bodo ujemali z naramnicami nove večerne obleke ali pač najcenejši hlebec kruha v mestu... Vsakomur posebej iskano predstavlja bistveno točko v njihovem življenju... Mlada smrkljica ne bo mogla poslati svoje prečudovite fotke svojemi internetni simpatiji... "in kaj če je to tisto pravo?? Potem bom to šanso zamudila in nikoli ne bo, kot bi moralo bit...."Študentka pedagogike, ki ima doma na razpolago znanje nekaj let starejše tete, ki je ne mara, interneta, ... "ne, ne, v Posvečenovi knjigi so tako čudoviti strokovni izrazi... saj ni pomembno, če jih ne poznam 100%, sliši se pa le pametno... " Damica zrelih let, ki se odpravlja na večerjo z veleposlaniki, med katerimi je tudi njen novi mož... "vsi bodo opazili praznino, ki bo zevala okoli mojih ušes in tudi počutila se bom cenjeno, saj obleka ni bila kaj draga... moram se počutiti odlično, če ne me bo Blefrovsky kar zapustil, ko mu bom naredila takšno sramoto... " In ob koncu še priletna gospa, ki komaj kaj prihrani, kljub neskončnemu iskanju nizkih cen... "da bo vsaj za položnice... "

Seveda brez nekaterih stvari v življenju preprosto ne gre... Pa res potrebujemo vse to?? Kaj nismo bili svojih 10, morda 15 let nazaj veliko bolj srečni in svobodni... Misli nam niso begale kot podivjani virusi tik preden se spreobrnejo v težko bolezen... Dan danes je po svetu vse preveč hitečih robotkov, v čigar možganih se odvijajo procesi ala "moram kupiti še tisti namaz, če ne ne bo vse skupaj izpadlo kot se zagre, še prej pa moram oprati prt in kdaj se bo posušil... o daj da bo sonce če ne sem oplela če bo dež bom kar umrla... če bo dež še solate ne bom mogla nabrati, če pa jo že danes bo tačas uvela... in obvezno potrebujemo nov set krožnikov... in prtičke... imam rumene, zelene, kremno roza... modrih pa nimam... ojoooj konec sveta... itd, itd..."

Seveda ne bo konec sveta, saj ni bistvo v popolni pogostitvi, temveč v vzdušju in sinergijo, ki nastane med ljudmi...

Žalosti me pa dejstvo, da smo vsi podlegli načelu, da tudi preveč ni dovolj... Vedno hlepimo po več in več...
Čeprav smo zadovoljni z uspehom v šoli, pričakujemo več-od sebe ali otrok... saj ni važno... Čeprav imamo super postavo, ob pogledu na katero se bo vsem po vrsti piščančja pečenka zataknila v grlu, hočemo oziroma moramo dati nase nov nakit, ki nas bo naredil popolne...
V končni fazi tudi, čeprav bomo prišparali pri kruhu, si bomo na blagajni vzeli nove nujnopotrebne krpice ki obrišejo vse širne madeže tega sveta...

Ne glede na čeprav, ki se pojavlja v našem življenju nič več ni dovolj... Meja strmo raste in raste...

Bo naenkrat kar izginila?

In poleg meje izginjajo tudi naša načela, katera nas naredijo takšne kot smo... se bomo potem, prelevili v načičkano kokoš ali zapečkarsko piflarko??!?

Sama pri sebi opažam, da postajam preliberalna... če je to sploh možno??!?... Res je, včasih sem še imela meje, kaj je ok in kaj ne... zdaj se te meje podirajo, kot se je 1989 berlinski zid... naglo in bučno...
Nič več ni čudno... pravzaprav nič ni prečudno, da tega nebi probala... Nič ni prezahtevno... In nič ni prebolano, da se v to nebi spustila...

Nenavadne stvari me privlačijo... in zato jih rada počnem... Vendar, kakšen je konec koncev rezultat tega? Dejstvo je, da se zelo hitro začnem v svojem prenatrpanem življenju dolgočasiti...

Povsod iščem izzive in razburjenje... Noben človek, katerega na novo spoznam ni dovolj zanimiv... Nobeno čtivo me ne impresionira... Noben žur mi ne da potešitve po divjanju in skakanju po diskoteki...
V glavi odmeva še, še, šeeee, ki pa se ne pusti kar tako utišati...

Kakšen bo končni rezultat tega načina življenja in razmišlanja ne vem... Mogoče bomo pa vsi postali totalno otopeli in niti ne bomo več zaznavali razburjenja in adrenalina... Upam, da ne, saj, če povem po pravici, prav uživam v početju utrganih stvari in upam, da se ta občutek ne bo kar porazgubil...

Enjoy life;)

Prelepa dežela ljubljanska...

Nisem si mogla kaj, da ne bi na prelep, skoraj že pomladni dan skočila na grad in se naužila sončka in lepot, ki nam jih ponuja naše mestece...

Za vse ponosne (in ponosne priseljene) ljubljančane... Dežela Ljubljana v vsem svojem razkošju.

:)

Zakaj imam vedno prav...

... ko se motim o stvareh, ki so v določenem življenskem obdobju kar se da pomembne??

Se vam je kdaj zgodilo, da ste toliko časa zanikali sami sebe, da ste na koncu verjeli v nekaj, kar sploh ni del vas? V končni fazi pa se je izkazalo, da če bi poslušali sami sebe, bi zadeli v polno... meni se to zgodi vsaj enkrat na teden... Pa se kaj naučim iz tega? Mogoče ja, mogoče ne... do sedaj me še ni izučilo...

Kdo pa sploh so ljudje, ki nas obkrožajo in jim dajemo pravico do usmerjanja našega življenja?? Ne, ne razumite me narobe... sami jih pripeljemo do tega, da so se primorani odločiti in nam potem odločitev predstaviti v najboljši možni luči... da se lahko opremo na nekaj/nekoga... in ne krivimo sebe, ko gre vse v maloro... Oh, kako neskončna je neumnost človeška...
Seveda imamo te ljudi radi in jih upoštevamo... toda mar nebi enkrat raje imeli radi sebe, se poslušali in naredili stvar po naših "merilih"... pa naj bodo le ti še tako nemogoči in nori... Why not?? Konec koncev bomo lahko sami sebi segli v roko in si čestitali za dosežek, ki pripada samo nam... Bolj ko imamo nora "merila", bolj nor bo končni izid... bo pa naš!

Tako kot pravi knjiga, katero pravkar prebiram... smo skupek lastnosti... vseh... dobrih in slabih... In tako kot se dobre lahko sprevržejo v slabe, tako se slabe lahko v dobre... Zakaj bi torej svoje lastnosti označevali kot slabe, če iz njih lahko potegnemo nekaj najboljšega? Če pozabimo na dejstvo, da smo ljudje kar malo mazohistični, kar se nas samih tiče in si z užitkom otežujemo življenje, potem ga ni razloga, da ne bi sami iz sebe potegnili kar najboljšega...