Biti ali ljubiti?

Malo prirejen citat strica Shakespearja... Moderni način življenja nas je pripeljal tako daleč, da se res lahko vprašamo točno to... Sistem se je sprevrgel v dirko, ki nima konca. Človeka že kot otroka posedemo v njemu dodeljeno formulco, mu natočimo goriva in ga pošljemo v širni svet...

Tekmovalnost, tekmovalnost.... Bog ne daj, da mu v osnovni šoli zaškripa... ni ga opravičila, saj mora pridirkati do srednje šole, kjer dobi novo, močnejšo formulo, da bo ja lahko prehitel svoje sošolce... in kot bi mignil, pridirka do fakultete... tam se je šele treba izkazat...

Seveda naj bi povprečen študent opravil vse obveznosti z odliko, poleg tega delal, saj slovenci nismo kaj prida finančno stabilni... da ne govorim o podražitvah, ki nas bombandirajo že skoraj vsak dan?!?... in potem so tu izmenjave, širjenje obzorij in družabno življenje... in kar naenkrat se zbudi v nov dan, vsak dan, ob 6.30 zjutraj in si hiti umivati zobe medtem, ko kuha kavo, ki ga bo držala pokonci do prve pavze ob desetih dopoldne... Treba je pit kavo, saj predstavlja gorivo za našo formulo s katero prehitevamo sodelavce in sodelavke...

Ko pa se nekega deževnega večera čas malce ustavi, se vprašamo... kako pa kaj ljubezen?

Zdi se mi, da v današnjem tempu niti ne najdemo časa ali volje, da bi se ubadali s "stvarjo", kot je ljubezen... Dejstvo je, da živimo "biti ali ljubiti way of life"...

Ali se osredotočimo na življenje, kariero, uspeh... ali pa pač na ljubezen... oboje? Težko... Zakaj je tako ne vem...

Žal je zaradi tega tudi vedno več zlomljenih src in razpadlih zakonov... Opredeliti se ali si biti ali si ljubiti je prekleto težko...

Vsi si želimo uspeh... finančno neodvisnost... nekakšno stabilnost... sami s sabo... poleg tega pa si želimo tudi kanček ljubezni, topel objem in občutek varnosti... Kako pa to pokombinirat mi pa še vedno ni čisto jasno, saj se zdi, da ko delamo na karieri, za ljubezen preprosto zmanjka časa...

Za kaj površinskega ne... da se speljat kak hitri prijateljski sex, pa še za zdravje je dobro... ampak za tisto pravo ljubezen, ko te preruka od glave do mezinčkov na nogi.... Ko nič na svetu ni pomembnejše od tega, da preživljaš čas s svojim dragim...

Jap, dan danes je tako, da tudi če si želimo preživljati čas z nekom, ki nam nekaj pomeni... to včasih preprosto ni izvedljivo... Treba se je odločit, kaj nam pomeni več...

Smo biti ali ljubiti? To je sedaj vprašanje...

Zatišje januarskih dni...

Stiska, grize, praska, ščemi, peče.... nekje znotraj mene... Kaj to je, ne vem?! Pride dan, prepoln čudnih občutkov, ki niso ne žalost, ne jeza... niti veselje in sreča...

Resnično me zanima, zakaj pridejo takšni dnevi?

Zjutraj se zbudiš in ugotoviš, da je ura že tako pozna, da je edina stvar, ki jo lahko narediš, da si umiješ zobe in z še pomečkanim obrazom odhitiš novemu dnevu naproti... Kar niti ni slabo, saj se izogniš komplikacijam kaj obleči, kaj zajtrkovati, ... kar pride prvo pod roke in ajmo dalje!
Nato je treba ujeti trolo, na kateri iz same zaspanosti vržeš namesto žetona kovanček za 1 cent... Sledi mrzlično iskanje ključa, brez katerega ne moraš odpreti trgovine v kateri delaš... bi bilo lahko še huje?? Konec koncev se vse izteče, tako kot je prav... pa vendar ostaja tiščeč občutek v prsih...

So to planeti? Dostikrat za čudne dni krivimo luno in planete, ki nas vlačijo vsak na svojo stran... Pa je to vse? Kaj ima planet pri tem, če je v življenju človeka vse tako kot mora bit'? Ali je res tako močan, da prevlada nad lepim, toplim občutkom v srcu?

Ali je to morda klic na pomoč? Mogoče nas samo telo opozarja, da se je treba umakniti na samo, si vzeti trenutek ali dva samo zase in se sestaviti nazaj v človeka kakršen smo bili še en dan nazaj?

Ali pa je ščemeč občutek le posledica odločitve, ki smo jo sprejeli sami pri sebi... totalno podzavestno... moram priznat, da so te nezavedne odločitve težke ko hudič... Seveda, ko pa niti vemo ne, da se je nekaj v nas premaknilo??! Kako naj potem vemo, da je to tista malenkost, ki nas bode. Sama sem se že velikokrat takole zahakljala...

Ne dolgo nazaj sem se sama pri sebi odločila, da prebolim fanta, v katerega sem bila zaljubljena eno leto... uuu matr je bolelo... čeprav je bil občutek osvobajajoč, sem začutila žalost in praznino, ko sem trgala vezi, ki so me vezale nanj... Niti nisem prepričana, če sem jih dokončno pretrgala...

Zdi se mi, da se prav globoko v nas, v tistem trenutku, ko se nekaj odločimo, nekaj premakne... Kot, če si predstavljate, da se odločite vzeti kredit za nakup draaage nepremičnine... Marsikomu se v želodcu kar obrača od treme in razburjenja... Le da v tem primeru ve zakaj... Težko pa je, ko te ta občutek spremlja dneve in noči... tedne... poredko celo mesece... preden nam naredi klik v glavi in se zavemo procesa, ki se dogaja v nas... In potem gre vse skupaj nekoliko lažje naprej-odvisno od zadeve, ki nas gnjavi...

Morda se osvobodimo morečih občutkov, ko ugotovimo v čem je štos in gremo lahkotno dalje... Ali pa ostane strah, saj smo sami sebe kar konkretno presenetli... Jaz sem se te dni tako šokirala, da me ta občutek kar ne izpusti... Priletelo je kot kak komet iz neba, direkt v mojo bučo in sedaj je tu... no ja, vsaj vem od kod občutek tesnobnosti... pa vendar je to ena tistih misli, ki te zabremza, kot bi stisnil ročno in reče opppa punca, kaj pa je zdej to???

In kaj to je? Ne vem... vem samo da je tam, kot kak nebogljen kuža, ki ga vzamemo k sebi in poskrbimo zanj... pa lahko za vse tako poskrbimo? Niso na novo odkriti občutki težji za sprejet, kot 17 malih kužijev? Seveda je odvisno od intenzivnosti čustev in okoliščin, ki nas v tem trenutku obdajajo...

V takih trenutkih se mi zdi, da vem, da nič ne vem...

Ekologija v modi...

Sicer je tole del moje seminarske naloge na faksu, pa vendar bi rada to podelila z vami, saj je vsebuje kar precej zanimivih informacij...

EKOLOGIJA V MODI



Tako hitro, kakor se menjajo modne smernice, se spreminjajo kriteriji, kakšen kos oblačila lahko smatramo kot eko-oblačilo. Tekom zadnjih nekaj let se je zanimanje za to smer v modi močno dvignilo, saj se v današnjem času že skoraj vsak dan srečujemo z etičnimi vprašanji; Kaj je dobro za zemljo? Kaj je dobro dati vase? In končno, kaj je dobro dati nase? Ob poplavi novih, poceni in umetnih tkanin se nismo spraševali, če ti določeni materiali lahko škodujejo našemu zdravju in njihova proizvodnja planetu. Danes pa se ob vse več zdravstvenih, predvsem dermatoloških težavah vprašamo, kaj obleči, ne da bi s tem škodovali zdravju?


Modni oblikovalci so začutili potrebo po novi smernici v modi; eko-modi, ki nam prinaša domiselna in očesu prijazna oblačila iz materialov, izdelanih iz surovin vzgojenih brez pesticidov (zeleni bombaž) in neobdelanih z toksičnimi barvili ter z manj letalskih kilometrov in brez embalaže. Po so večini so tržena po principu pravične trgovine, brez otroške delovne sile in brez »sweatshopov«. Prva modna oblikovalka, ki se je začela ukvarjati z ekološko neoporečnostjo materialov (predvsem bombaža) je Katharine Hamnett, ki je že v osemdesetih začela raziskovati, kako pridelava bombaža škoduje zdravju in okolju. Rezultati so bili pretresljivi, saj se med konvencionalno pridelavo bombaža v okolje sproščajo toksične kemikalije (npr. dioksini), težke kovine, in še bi lahko naštevali. Takšno pridelovanje pokriva 10% svetovne agrikulture in uporablja kar 25% pesticidov, globalno gledano. Že leta 1990 Hamnettova poda govor o nevarnostih konvencionalne pridelave bombaža, kasneje pa pritisne tudi na zakonodajo. Kljub njenim pritiskom ostanejo stvari nespremenjene. Vendar ostane zvesta svojim načelom in se leta 2003 osredotoči na svojo prvo ekološko in etično neoporečno linijo oblačil, cilj katere je ozaveščenost kupcev. Prve obleke smo lahko občudovali leta 2004 (linija KATHARINE E HAMNETT, kjer E predstavlja Etično in okolju prijazno-Enviromentally).


Druga veja v eko-modi je recikliranje. Pojavlja se vse več oblačil in modnih dodatkov narejenih iz oblačil, kupljenih v second hand shopih, odsluženih kosov embalaž in drugih predmetov in materialov. Dober primer na tem področju je brazilsko-nemški oblikovalec Edson Raupp, ki izdeljuje torbice iz klasičnih angleških oblek. Pravi, da iz ene obleke nastanejo 4 domiselne torbice.
Tu lahko izpostavimo tudi modno oblikovalko Lindo Loudermilk, ki poleg bambusovih, konopljinih, sojinih in ostalih ekološko neoporečno izdelanih tkanin, kot na primer EcoSpun®, oblikuje čudovita oblačila, katera nosi veliko slavnih osebnosti (Jane Fonda, Debra Messing, Jennifer Beals, …).
EcoSpun® je tkanina, ki je izdelana iz recikliranih plastenk za pijačo, katere raztopijo in pridobljen filament prepletejo z bombažem, da dobijo mehko in gosto tkanino. Njene kolekcije so sofisticirane, lahkotne. Inspirira pa jo narava sama (za linij »Who Will Nurture the Earth?« je iskala inspiriracijo v zraku in pticah).

Ker se ekologija v modi večinoma prepleta z etiko seveda tudi krzno in usnje izgine iz linij ozaveščenih modnih oblikovalcev, nadomesti pa ju umetno krzno in usnje in domiselni nadomestki. V Sloveniji lahko izpostavimo dober primer, Almiro Sadar, ki se je februarja 2006 predstavila s samostojno razstavo »Be the hounted«, katero navdihuje transformacija živalskih tem, krzna, v unikatna oblačila.


Krzna, usnja, svile, niti ovčje volne pa ne uporablja niti priznana Stella McCartney, zaprisežena vegeterijanka in borka za pravice živali. V letu 2005 je oblikovala kolekcijo za trgovine H&M (organski bombaž) in je izkupiček razdelila med štiri dobrodelne ustanove.
Tako kot oblačila, je tudi njena kolekcija kozmetičnih izdelkov za nego kože, »Care by Stella McCartney«, certificirana kot 100% organska.



Tako, kot modo napovedujejo modni kreatorji, pa definitivno nanjo vplivajo tudi igralci, ki se pojavijo bodisi v tračih, reklamah ali celo na rdečih preprogah v ekološko neoporečnih oblekah. Eden takih primerov je Brad Pitt, ki je bil v letu 2007 model za kampanijo »Make it right«, kjer je predstavljal majice in kape iz organskega bombaža. Med hollywoodskimi lepotičkami pa je zagotovo najbolj okolju prijazna Natalie Portman, ki tudi za na rdečo preprogo obuje, ki niso iz usnja.


Če pa združimo ekologijo in čevlje zagotovo pomislimo na Beyond Skin čevlje, ustanoviteljice Natalie Dean, ki je začela z ročno izdelanimi čevlji že leta 2001. Čevlji so izdelani z okolju prijaznimi postopki, iz naravnih materialov, še svoje promocijsko gradivo tiskajo na reciklirani papir z črnilom, ki bazira na soji. Namen Beyond Skin čevljev je, po besedah Deanove, združitev klasičnih in edinstvenih kolekcij na eni in upoštevanja ekoloških in etičnih načel na drugi strani. Čevlje smo lahko občudovali tako na oskarjih, kot tudi na zlatih globusih.




Kot modnega dodatka pa ne smemo izpustiti torbice »I'm not a plastic bag«, narejene iz nebeljenega bombaža, katere so 20. junija 2007 v Londonu razprodali le nekaj ur za tem, ko je prišla v trgovine. Torbica je bila cenovno dostopna, seveda pa je vzbudila posebno zanimanje pri kupcih zaradi dejstva, da so si lahko privoščili torbico, katero nosi marsikatera hollywoodska zvezda.



Tekom nekaj zadnjih let se je eko-moda razvila bolj kot bi si lahko drznili upati.
Na policah danes lahko najdemo izdelke iz organskih tkanin (H&M, Zara, Top Shop, …) in reciklirane izdelke, izbira je velika, torej nimamo več izgovorov, da ob nakupu nebi gledali tudi na ekologijo. Pa naj izbiramo med poceni kosi oblačil v kotu H&Ma ali med pregrešno dragimi kosi v milanskem Corso Comu.



Da se moda premika v ekološko in etično smer, dokazuje eko modna revija, ki se bo zgodila 31. januarja v New Yourku, kot otvoritveni dogodek tedna mode. Cilj revije je dviganje zavesti o etiki v modi in promoviranje oblačil iz obnovljivih, recikliranih materialov. Sodelovalo bo veliko znanih imen, kot npr. Marc Jacobs, Stella McCartney, Jil Sander, Ralph Lauren, Calvin Clein, Donna Karan, …

Piloti, iskalci in ljudje v pravem pomenu besede...

Ker delam z newagerskimi ljudmi, se dostikrat vprašam v katero kategorijo sodim sama. Opazujem jih od daleč, prav potihem in analiziram njihove karakteristike... ja, meni najljubše početje je opazovanje ljudi in njihovega obnašanja-včasih se celo sprašujem zakaj se ne ukvarjam s psihologijo?!!?

V letih, preživetih v različnih newagerkih skupinah sem se od teh ljudi naučila ogromno... bili so tudi kaki manj posrečeni trenutki, kot na primer dejstvo, da sem v delavnico (ki bo koristila mojemu odnosu do sebe, pogledu na svet in oh in sploh) vložila preveč časa, kot bi želela. Ampak življenje gre dalje in jaz z njim, polna izkušenj, takšnih in drugačnih.

In tekom teh let, sem sama pri sebi, te ljudi razvrstila v tri glavne podskupine newagerstva. Malo v šali, malo za res, predvsem pa nikakor ne zlonamerno... to je le moj pogled na svet:)

Prvi in definitivno najbolj zvesti privrženci newagerstva predstavljajo, tako imenovani piloti. To so ljudje, ki živijo, dihajo za nova spoznanja, poglablanje čustev, preboje in podobne transformacijske procese v človeku, zunanji svet pa, kot da jih ne bi zanimal. Ponavadi se zaprejo v svoj milni mehurček, kjer doživljajo več kot preveč dušnih procesov, ki jih včasih odnesejo kar nekam v nebo, torej proč od zemlje... med oblake...

Tako zasanjanega človeka je kar težko razumeti in ne pričakovat, da bo on razumel vas... Za vse kar boste imeli za povedat, bo iskal in našel globji pomen, ki izhaja iz vašega otroštva ali pa celo iz časov, ko ste sedeli na Faraonovi desni strani v tretji vrsti... Ja, ja, to ste bili sigurno vi... in v tistem življenju se vam je zgodilo toliko, da ste kramo/karmo kar lepo zapakirali v temu primerno škatlico, jo mumificirali, da se ne bi slučajno kaj spremenila in jo previdno prenesli v to življenje.

Vseeno je, če ste v tem življenju malček leni, to izvira iz tistega življenja, tako da se ne obremenjevat s tem... rajši malo zamižite, pomeditirajte in svet bo precej lepši. Vseeno je tudi, če nimate službe... Lahko da to izhaja iz časa, ko niste bili zadovoljivi tlačani in ste okrog prinašali plemstvo... kdo ve... ampak, nič za to, zopet malo zamižite, spustite nase modri, rdeč, zelen oblaček (obvezno v tem zaporedju!) in karma se bo očistila...

Ne bom trdila, da ne maram meditacije in tehnik, ki te pripeljejo do določenih spoznanj... obožujem jih! V mejah normale... piloti pa živijo za to... Včasih se mi zdi škoda, ker iščejo uteho v stvareh, katere jim ponija življenje samo... Pa bi morali le spustiti zrak iz balončka ter se spustiti nazaj na zemljo... Fino je, ko piloti srečajo kakega zemljana, ki se nič hudega sluteč sprehaja po cesti in uzre vrvico, ki veselo binglja nad njegovo glavo. Iz takšnega ali drugačnega razloga jo potegne k sebi, in vleče, vleče, dokler ne pripelje k sebi čudovitega balončka... Se še spomnite balonov, katere smo kot otroci vlekli za sao in občudovali njihovo lepoto, ko so se nežno poigravali z vetrom...

Ja, v vetru je moč... lahko se mu je prepustiti, da nas odnese, kamor nam je namenjeno... Vendar ne previsoko, saj kdo bo potem takem občudoval naše lepote??

Drugi na tem področju so iskalci... kot že beseda pove, ljudje, ki kar naprej iščejo... včasih se zdi, da njihovemu iskanju ni in ni konca... Iščejo ljudi, ki bi jim pokazali pravo pot, iščejo knjige, v katerih je skrita resnica tega našega obstoja... in ključ, kako ta obstoj narediti čim prijetnejši... In kolikor moči porabijo, da bi našli tisto malo skrivnost, ki jih bo brezskrbne peljala naprej, toliko neposrečenih poizkusov prestanejo. Težko je včasih, v življenju viditi in ceniti tisto kar ti ponuja tista višja sila, ko pa brezglavo, kot kokoška, ki išče zrno, begajo naokoli in iščejo nekaj, za kar sploh točno ne vedo kaj naj bilo. In takšne ljudi lahko srečaš vsak dan... z očmi na pecljih in izrazom na obrazu, ki išče nekaj kar je izgubil... vsak dan... dan za dnem... Najbolj žalostno pa je, da te ljudi obkroža toliko stvari, iz katerih bi lahko potegnili vsak svoj ključ, pa se tega sploh ne zavedajo... Vse kar bi bilo potrebno je, da bi se za trenutek ustavili, pogledali okoli sebe in v miru živeli dalje... Podobno, kot piloti, so ti ljudje odsotni od življenja samega zaradi neskončnega iskanja... In iščejo zaradi nezadovoljstva... ki pride zaradi izgubljenega stika z življenjem... itd. itd. en, dva, tri padejo v začaran krog...

Tretji newagerji, meni najljubši so pa ljudje, ki jim pravim, ljudje v pravem pomenu besede...

Zakaj? Zato, ker so to ljudje, ki živijo življenje s polno paro, brez zadržkov in se ne ozirajo na nepomembna eksistencialna vprašanja...

To so najpreprostejši ljudje, kar jih poznam... Res je, ni jih veliko, vendar pa ti, ki so, puščajo močan pečat na ljudeh okoli sebe... Ob njih se zdi vse preprosto in premostljivo. Življenja ne jemljejo, kot ene velike filozofije, temveč takšnega kot je... lepega, včasih malo napornega pa vendar polnega izzivov in dogodivščin, ki te ljudi naredijo polne.

Zanimivo je, da se ti ljudje najmanj sekirajo s stvarmi, kot so, zakaj sem tu, kaj je moje poslanstvo, zakaj sem tako reagiral... ampak, ko pridejo do takšne situacije, se soočijo z njo, jo pustijo, tam kjer je njeno mesto in brez skrbi odidejo naprej...

Vem, da to ni lahko, če nisi po naravi tak človek, sem pa mnenja, da se to da naučit. Pustiti življenju, da nas vodi... po pravih poteh, po bližnjicah s trni in čez deroče reke...

Obenem pa občudovati lepote peska, vrtnic in rib v rekah... Lajf IS bjutiful:)

inventura

Prišla je... kot še vedno doslej, ob začetku leta, tako naporna in tako neljuba... inventura.

Trgovci zaprejo vrata svojih malih kotičkov, se zakopljejo med police in pridno štejejo. Kaj smo prodali, kaj še imamo, kaj so nam izmaknili, ... ? In sledijo vse te številke, od katerih se marsikomu stemni pred očmi. Zakaj? V veliki večini zato, ker se vidi, kakšen manjko se je ustvaril tekom leta...

Ob tem mi ne da miru misel, da tako kot trgovci, morda za nianso bolj nenamerno, tudi sami, pa čeprav le v mislih, delamo svoje male inventure. Treba je dati preteklemu letu epilog in sešteti dobre in slabe stvari... preceniti, koliko smo od tega leta dobili, in koliko izgubili...

V tem pa smo si s trgovci povsem enaki... Vsako leto prinese slabe in dobre stvari... nekaj damo in nekaj izgubimo... Nekaj prodamo in nekaj nam ukradejo... Vsi pa si pulimo lase zaradi izgube, ki je nastala tekom leta. Zdravje je bilo letos v redu... aampak biznis je bil pa čisto v p! Družbeno življenje je bilo super... aaampak ko pomislim na šolo, to je bilo hudo!
Sprašujem se, zakaj je temu tako? Res morajo v večini prevladati slabe stvari nad dobrimi?

Verjetno je res, da vsak drugače gleda na to... kozarec je lahko na pol poln ali na pol prazen... Zdi pa se mi, da nekako v veliki meri prevlada ta prazni del... vsaj ko pridemo do človeškega razmišljanja.

Velikokrat stojim na avtobusu, postaji in vlečem na ušesa pogovore ljudi, ki me obkrožajo... Pa kako fajn je malo pojamrati... Če že ne najdemo drugega, bo vsaj vreme zanič... Seveda ne bi izgledalo normalno, če bi srečal znanca, ki bi te vprašal, kako si, ti pa bi mu ves vzhičen pričel razlagati o vseh super stvareh, ki so se ti dogodile. Ljudje ne marajo poslušati tega. Saj morda so veseli zate in ti privoščijo, vendar vseeno rajši slišijo kako ne tako fajn stvar... in potem se nežno potrepljamo po rami, si rečemo pa sej bo in gremo mirno novim zmagam naproti. In bolj ko sem postala pozorna na to, bolj opažam, da je tega načina komunikacije ogromno.

Ker pa sem človek, sem se, kot v past ujela v ponovoletno inventuro in v štetje stvari in dogodkov preteklega leta... in seveda sem se zalotila pri tistih mračnih mislih, da kaj vse slabega je za mano... Kako potiho pride to razmišljanje... ko to najmanj pričakuješ in najmanj potrebuješ.

Zato si bom letos podarila posebno darilo... poiskala bom list papirja, zaprla vrata svojega malega kotička in se lotila inventure... pa ne takšne, ki bi me spravljala v slabo voljo z dejstvom, da mi je bilo v letu 2007 veliko ukradenega... ne, ne, to bo posebna inventura, kjer bom iskala stvari, ki so mi vzele dih, me očarale ali celo pripravile do solz (sreče seveda). Vem, da me čaka veliko dela, zato se poslavljam v upanju, da vsak najde svoje svetle točke preteklega leta ter se ga spominja z nasmehom na obrazu...

Ukradeni trenutki čarobnosti...

Prvi blog v letu 2008... sem za en teden odtavala na poseben prostorček-sama k sebi in k ljudem, ki jih obožujem... Konec je leta 2007 in prav je tako. Stvari mora biti konec, da se lahko zgodijo nove... in tako je dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom, ... Vsak trenutek, idejo ali samo misel je treba pustiti za sabo, da naredimo prostor za nove spomine...

Letošnje slovo od starega leta sem občutila kot eno samo veliko čarovnijo... Res je, da verjamem v čarobna bitja, palčke, vile... in seveda dedka mraza, kateremu potihem vsako leto prišepnem kako željo... Letos pa me je presenetil in mi v treh dneh izpolnil mnogo, mnogo želja... in mi nadel na hrbet krilca, na katerih sem poletela v novo leto... kot v pravljici.

Sprašujem se, koliko takih trenutkov si sploh lahko vzamemo? Dostikrat imam občutek, da si ljudje nočemo dati vsega, kar bi si lahko... pa bi si mogli... Ko nam na pot stopi nekaj finega, se najrajši kar umaknemo, saj si dobrega itak "ne zaslužimo" in se obrnemo k situaciji, ki nas bo sigurno pustila prazne... In kaj je človeku storiti, če pride dogodek za dogodkom, slučaj za slučajem, ki ti vzame dih? Jaz sem bila prepričana, da sem nekoga za nekaj okradla v dneh, ko je teklo vse po maslu in me je na vskem koraku čakalo prijetno presenečenje...
Počutila sem se, kot lopov, ki z nogavico na glavi teče, da ga ne ujamejo in k sebi stiska vrečo z zakladom... uf, kako sem stiskala svojo vrečo... ne bi je pustila za noben denar...

In z letom 2007 je odšel tudi ta občutek... upam, da tokrat za vedno... saj sem se zbudila in začutila globoko v sebi, da si lahko tudi jaz kaj takega zslužim... zakaj pa ne? Saj konec koncev nisem nič slabši človek, kot še par miljard dugih, ki brez slabih občutkov uživajo v svoji sreči... Pa kako premalokrat se zavedamo, da jo imamo in kako premalo jo cenimo... Je res tako težko? Uživati v lepih stvareh? Se smejati od srca? Imeti kurjo kožo zaradi lepote, ki nas obkroža?
Zakaj se upiramo vsem tem stvarem, namesto, da bi jih zgrabili z vsemi močmi in jih ne izpustili?

Nekoč sem prebrala misel: "Bog ti namenja vse te prekrasne stvari in če jih ne znaš sprejeti in ceniti ti jih preprosto ne bo več pošiljal." in ne morem se bolj strinjati s tem...

Za leto 2008 sem se odločila, da bom dala priložnost vsem majhnim čarovnijam, ki me tako rade obkrožajo... vzljubila jih bom, uživala v njih, predvsem pa verjela, da so moje in zame! In večkrat se bom imela rada, točno tako, kot imam rada ostale. In, da to odločitev sprejmem malo drugače, jo sprejemam danes, tretjega januarja in ne prvega, kot se spodobi. :)

To želim tudi vsem Vam, dragi moji, ki vas imam rada, pa vam to premalokrat povem ali pokažem.

Z veliko ljubezni...