Love curving round the world...

Pred kratkim sem svoje ljubezensko življenje preimenovala v "love curve" oz. krivuljo ljubezni...

Zakaj? Ker se mi zdi, da vse kar se dogaja poteka v nekakšnem "kosinusnem sistemu" brez, da bi se oziralo name...

Par dni nazaj sem (kot že ničkolikokrat do sedaj) vse skupaj obesila na klin, saj mi je vrh glave prišlo sprenevedanje, tuhtanje in analiziranje... kaj je in česa ni?... In spet so se mi (kot-prav tako-ničkolikokrat do sedaj) stresla tla pod nogami... In kot vedno, sem se tudi sedaj zavedla, da le nisem trdna lupina, ki hodi po svetu, ampak samo človek, krvav pod kožo... in željan Ljubezni...

Zanimivo je, kako se hitro zavarujemo pred zunanjim svetom, smuknemo v svojo lupinico in posmehljivo kukamo ven, verujoč, da ga ni vraga, ki bi nam prišel do živega... Pa naj bo tu Murphy, naklučje ali ironija... pred vrati oklepa že stoji nova preizkušnja, nam nežno trka in s sladkimi besedami prigovarja, naj odpremo pot do sebe...

Ponavadi se odpremu, pustimo do sebe in stvar nam pride prav do srca, od koder pa ne gre tako zlahka... SPET...

Zopet se pojavijo občutki, ki so mešanica sreče, strahu, napetosti in naklonjenosti.... Delovne navade oslabijo, nadomesti jih pa buljenje v praznino in razmišljanje o tem, kar je bilo... Eden od simptomov je tudi izmenjavanje razpoloženj... vse od tega, da bi najraje objeli in izljubili celi svet, do tega, da smo nataknjeni in nas moti najmanjši šum, ki nas vrže iz pomembnega dela, stremenja v prazno...

Ko se zdi, da smo že vse premleli in zanalizirali se zgodi kaj manjšega, kar nas kot lutko na vrvicah, potegne nekaj korakov nazaj... In nato počasi, zelo počasi stvar začne izgubljati svojo težo...

Vse dokler.......

Obesimo zadevo na klin... in smo spet na začetku...

Zanimivo je dejstvo, da se ljudje prav radi takole zahakljamo... in potem ne znamo ven iz tega... Nekateri za krajše obdobje... nekateri za daljše... in nekateri za predolgo, saj s tem, ko se zahakljamo izgubimo dovzetnost za vse ostale dražljaje, ki nam jih na pot postavlja življenje...

Le kje se to konča??

Pravljično mesto resničnosti in prepričanj....

Živimo iz dneva v dan zatopljeni v svoje delo in misli... Živimo svojo realnost, ki pa je mnogokrat varljiva. Zakaj? Zato, ker živimo v prepričanju, za katerega ne moremo vedeti ali je resničen...
Uh, kako zakompliciran stavek... zdi se, kot bi hodil okoli ovinka in se vedno znova vračal na isto mesto...

Torej... lahko živimo v nekem prepričanju, ki se v končni fazi izkaže za resničnost... Na primer... Živela je deklica, ki je močno ljubila svojega princa in je verjela, da tudi on ljubi njo... vendar se je zavedala, da je to le njeno prepričanje, ki pa ni nujno realno... Vse dokler ji princ ni izpovedal svoje ljubezni in kar naenkrat je njeno prepričanje postalo realnost...
In srečno sta živela do konca svojih dni......

Ali pa...
Je živela deklica, ki je tako ljubila svojega princa, da je močno verjela, da tudi on močno ljubi njo, le da ji še ni izpovedal ljubezni... Verjela je, da čaka pravi trenutek, ko ji bo zaupal, kako zelo jo ljubi... In je čakala... in čakala..... čakala....... izpovedane ljubezni pa od nikoder....
Ves čas je živela v prepričanju, da jo ljubi, ki pa je bilo tako močno, da je postalo realnost... Vendar samo za njo.....

In vedno znova se znajdemo v dekličini koži, nezmožni razsodit, kaj je realnost in kaj prepričanje... Kako pa določiti, kaj je tisto, kar nas vodi? Mogoče se tekom življenja naučimo tudi to...

Do takrat pa, živimo v takih prepričanjih, ki nas bodo osrečila a obenem ne prizadela...


Se nadaljuje.... :-)