Danes imam rojstni dan... in baje, bi se morala tega veseliti, praznovati...
Če sem čisto iskrena, mi po glavi hodijo čudne misli... ne razumem, zakaj moramo ljudje praznovati ta dan? Je res tako veličasten ta dogodek, da smo privekali na svet? Za koga? Grem stavit, da Krištof Kolumb niti trznil ni v grobu, ko sem prvič ugledala luč tega sveta... Da o živih ljudeh ne govorim...
Verjamem, da je bila moja predraga mamica presrečna, ko me je prvič zagledala... ampak to je tisti trenutek, katerega se, hočeš nočeš, ne da ponovit... Torej ostanimo pri tem, da je bilo 29. Decembra leta 1983 srečnih par ljudi... kaj pa danes?
Ne vem, če koga kaj posebno gane dejstvo, da sem dopolnila 24 let... in tudi od nikogar ni pričakovano, da bi ga... zakaj le?
Sama pa tudi nisem kaj preveč navdušena nad dejstvom, da se staram... In rojstni dan ni nič kaj drugega kot alarm, da je še eno leto za tabo... Kaj torej praznujemo? Svoj propad? Mar ne bi bilo bolj logično se veseliti kak dan prej, da smo, zaenkrat še leto mlajši??
Ampak, kot se za danes živečega človeka spodobi, je treba nakupit litre alkohola, napit svoje predrage, ki kajpak pridejo k tebi, pa čeprav bi ta dan najraje preležali pred televizijo v svoji raztrgani trenerki in skledo čipsa v roki. Ampak ne! To pa ne... če se človeka povabi, potem se od njega tudi pričakuje, da se prikaže z vso svojo ljubeznijo do tebe, pa čeprav mu greš nemalokrat pošteno na živce.
In potem sledi izkazovanje pozornosti... Koliko ljudi nas obkroža, ki nas ne poznajo, ki niti ne vejo kakšno kavo pijemo... Pa si vseeno nadanemo maske, hlinimo čisto, polno srečo, ko stopijo skozi naša vrata...
In darila... seveda nihče ne pride praznih rok, pa čeprav bi bilo mogoče kdaj tako mnogo bolje... In mi spet hlinimo veselje ob prejetem darilu, za katerega se nam sanja ne v kateri kot naj ga vtaknemo...
In potem se veselimo... veselimo se prihoda na svet tega veličastnega osebka... Pijani smo od veselja in alkohola... pa še sami ne vemo točno zakaj... Jaz osebno se raje poveselim ob kaki posebni priložnosti, ko čutim v krvi, da se telo hoče zabavat in plesat...
Tako kot pravi nek pregovor... niso prelomni rojstni dnevi, diplome, itd. ampak tisti trenutki, ki se vzamejo, sam bog ve od kod, kot potepuški psi, malo pošnofljajo naokoli in ostanejo za celo življenje! To mi je danes povedala mami (vedno najde pravo besedo zame) in drži, kot pribito!
No, pa da zaključim z lepšo mislijo... Je pa resnica, da je rojstni dan priložnost, da k sebi povabimo sebi najljubše ljudi, jih postiskamo in polubčkamo... predvsem pa, da smo hvaležni za to da jih imamo... Da obstaja teh nekaj ljudi, zaradi katerih je življenje lepše, slajše in zabavnejše... To bom danes storila jaz... Rada iam svoje prijatelje, starše in ostale sorodnike... obožujem vas... prav vsakega posebej:) In hvaležna sem, da vas imam lahko v svojem življenju... to je največje darilo.
Pa smo spet na začetku:)
In v tem je čar življenja...
Če sem čisto iskrena, mi po glavi hodijo čudne misli... ne razumem, zakaj moramo ljudje praznovati ta dan? Je res tako veličasten ta dogodek, da smo privekali na svet? Za koga? Grem stavit, da Krištof Kolumb niti trznil ni v grobu, ko sem prvič ugledala luč tega sveta... Da o živih ljudeh ne govorim...
Verjamem, da je bila moja predraga mamica presrečna, ko me je prvič zagledala... ampak to je tisti trenutek, katerega se, hočeš nočeš, ne da ponovit... Torej ostanimo pri tem, da je bilo 29. Decembra leta 1983 srečnih par ljudi... kaj pa danes?
Ne vem, če koga kaj posebno gane dejstvo, da sem dopolnila 24 let... in tudi od nikogar ni pričakovano, da bi ga... zakaj le?
Sama pa tudi nisem kaj preveč navdušena nad dejstvom, da se staram... In rojstni dan ni nič kaj drugega kot alarm, da je še eno leto za tabo... Kaj torej praznujemo? Svoj propad? Mar ne bi bilo bolj logično se veseliti kak dan prej, da smo, zaenkrat še leto mlajši??
Ampak, kot se za danes živečega človeka spodobi, je treba nakupit litre alkohola, napit svoje predrage, ki kajpak pridejo k tebi, pa čeprav bi ta dan najraje preležali pred televizijo v svoji raztrgani trenerki in skledo čipsa v roki. Ampak ne! To pa ne... če se človeka povabi, potem se od njega tudi pričakuje, da se prikaže z vso svojo ljubeznijo do tebe, pa čeprav mu greš nemalokrat pošteno na živce.
In potem sledi izkazovanje pozornosti... Koliko ljudi nas obkroža, ki nas ne poznajo, ki niti ne vejo kakšno kavo pijemo... Pa si vseeno nadanemo maske, hlinimo čisto, polno srečo, ko stopijo skozi naša vrata...
In darila... seveda nihče ne pride praznih rok, pa čeprav bi bilo mogoče kdaj tako mnogo bolje... In mi spet hlinimo veselje ob prejetem darilu, za katerega se nam sanja ne v kateri kot naj ga vtaknemo...
In potem se veselimo... veselimo se prihoda na svet tega veličastnega osebka... Pijani smo od veselja in alkohola... pa še sami ne vemo točno zakaj... Jaz osebno se raje poveselim ob kaki posebni priložnosti, ko čutim v krvi, da se telo hoče zabavat in plesat...
Tako kot pravi nek pregovor... niso prelomni rojstni dnevi, diplome, itd. ampak tisti trenutki, ki se vzamejo, sam bog ve od kod, kot potepuški psi, malo pošnofljajo naokoli in ostanejo za celo življenje! To mi je danes povedala mami (vedno najde pravo besedo zame) in drži, kot pribito!
No, pa da zaključim z lepšo mislijo... Je pa resnica, da je rojstni dan priložnost, da k sebi povabimo sebi najljubše ljudi, jih postiskamo in polubčkamo... predvsem pa, da smo hvaležni za to da jih imamo... Da obstaja teh nekaj ljudi, zaradi katerih je življenje lepše, slajše in zabavnejše... To bom danes storila jaz... Rada iam svoje prijatelje, starše in ostale sorodnike... obožujem vas... prav vsakega posebej:) In hvaležna sem, da vas imam lahko v svojem življenju... to je največje darilo.
Pa smo spet na začetku:)
In v tem je čar življenja...
