Seks v mestu, ko ni več seksa...

Film sex v mestu 2 ponuja vsega v presežkih, z izjemo tistega, kar obljublja v naslovu-seksa.. Skozi serije smo opazovali takšne in drugačne dogodivščine (predvsem) Samanthe, Carrie, Mirande in včasih celo Charlote.. Vsak del posebej je bil začinjen z kinki prizorom, ki nam je puncam vzbujal željo po življenju stila "Sex and the city".. Dejmo se dol!

In smo se..

Nič kolikokrat smo se punce dobile, prečvekale vse možne frajerje.. Ooo, takim debatkam kar ni bilo konca.. In nič kolikokrat smo se načičkale in šle "v lov".. Vloge so se menjale glede na situacijo.. Samantha, Carrie, .. Samantha.. Charlote(bolj malokrat)..

Danes, ko se počutim, kot zrela gospa, ki obuja spomine (pa sem daleč od tega), v moj telefon prileti sms: "Draga Freya Me je imelo, da sem pomislil nate. Enkrat sva šla iz Metelkove... Bodi lepo." Najprej se odkašljam, globoko vdihnem in nasmejim.. Kaki spomini.. :) Noč na metelkovi, fant z isklesanim telesom, kakršnega premore le nekdo, ki dnevno trenira boks... Gotan Project na radiu.. ja velikokrat se spomnim prizorov, ki so bili veliko več, kot sex v mestu.. posebej, ker je Ljubljana polepljena z plakati, ki naznanjajo ta super-mega koncert...

Me ima, da bi ga povprašala nazaj, kako je on, pe vem, da to ni prav, saj sem sedaj ptička z pristriženimi krilci, ki gnezdi.. Ha, kako se to sliši, prav hecno..
Torej, sedim na kavču, pišem blog in obujam spomine.. Mi kaj manjka? Nikakor... Živim skupaj s svojim sanjskim fantom (vedno mi odzvanja v glavi beseda fatalno-a o tem drugič).. zame bi naredil vse.. skoraj.. Le zgodba je žal zgodba Sexa v mestu.. ni več sexa.. skoraj..

In jaz, hiper sexualno bitje si ne morem kaj, da nebi žalovala za dnevi, ko se je sexalo... Ščemi me od vsega razburjenja.. tip me privlači.. noro privlači.. pa kaj, ko so situacije tako butaste, da zmanjka časa.. (ali je to le opravičilo).. Ne znajdem se na tej poti, saj so ponavadi moški tisti, ki jim je premalo.. V mojem primeru sem vedno jaz.. Vedno bi še.. Znam iti v skrajnosti.. Vendar manjko, ki je nastal v zadnjem času, je pošasten...

In tako ostajam le izpeta zgodba o Sexu v mestu, ko ne ostane drugega, kot čvek, moda in nič sexa...

Lahko noč!

Love curving round the world...

Pred kratkim sem svoje ljubezensko življenje preimenovala v "love curve" oz. krivuljo ljubezni...

Zakaj? Ker se mi zdi, da vse kar se dogaja poteka v nekakšnem "kosinusnem sistemu" brez, da bi se oziralo name...

Par dni nazaj sem (kot že ničkolikokrat do sedaj) vse skupaj obesila na klin, saj mi je vrh glave prišlo sprenevedanje, tuhtanje in analiziranje... kaj je in česa ni?... In spet so se mi (kot-prav tako-ničkolikokrat do sedaj) stresla tla pod nogami... In kot vedno, sem se tudi sedaj zavedla, da le nisem trdna lupina, ki hodi po svetu, ampak samo človek, krvav pod kožo... in željan Ljubezni...

Zanimivo je, kako se hitro zavarujemo pred zunanjim svetom, smuknemo v svojo lupinico in posmehljivo kukamo ven, verujoč, da ga ni vraga, ki bi nam prišel do živega... Pa naj bo tu Murphy, naklučje ali ironija... pred vrati oklepa že stoji nova preizkušnja, nam nežno trka in s sladkimi besedami prigovarja, naj odpremo pot do sebe...

Ponavadi se odpremu, pustimo do sebe in stvar nam pride prav do srca, od koder pa ne gre tako zlahka... SPET...

Zopet se pojavijo občutki, ki so mešanica sreče, strahu, napetosti in naklonjenosti.... Delovne navade oslabijo, nadomesti jih pa buljenje v praznino in razmišljanje o tem, kar je bilo... Eden od simptomov je tudi izmenjavanje razpoloženj... vse od tega, da bi najraje objeli in izljubili celi svet, do tega, da smo nataknjeni in nas moti najmanjši šum, ki nas vrže iz pomembnega dela, stremenja v prazno...

Ko se zdi, da smo že vse premleli in zanalizirali se zgodi kaj manjšega, kar nas kot lutko na vrvicah, potegne nekaj korakov nazaj... In nato počasi, zelo počasi stvar začne izgubljati svojo težo...

Vse dokler.......

Obesimo zadevo na klin... in smo spet na začetku...

Zanimivo je dejstvo, da se ljudje prav radi takole zahakljamo... in potem ne znamo ven iz tega... Nekateri za krajše obdobje... nekateri za daljše... in nekateri za predolgo, saj s tem, ko se zahakljamo izgubimo dovzetnost za vse ostale dražljaje, ki nam jih na pot postavlja življenje...

Le kje se to konča??

Pravljično mesto resničnosti in prepričanj....

Živimo iz dneva v dan zatopljeni v svoje delo in misli... Živimo svojo realnost, ki pa je mnogokrat varljiva. Zakaj? Zato, ker živimo v prepričanju, za katerega ne moremo vedeti ali je resničen...
Uh, kako zakompliciran stavek... zdi se, kot bi hodil okoli ovinka in se vedno znova vračal na isto mesto...

Torej... lahko živimo v nekem prepričanju, ki se v končni fazi izkaže za resničnost... Na primer... Živela je deklica, ki je močno ljubila svojega princa in je verjela, da tudi on ljubi njo... vendar se je zavedala, da je to le njeno prepričanje, ki pa ni nujno realno... Vse dokler ji princ ni izpovedal svoje ljubezni in kar naenkrat je njeno prepričanje postalo realnost...
In srečno sta živela do konca svojih dni......

Ali pa...
Je živela deklica, ki je tako ljubila svojega princa, da je močno verjela, da tudi on močno ljubi njo, le da ji še ni izpovedal ljubezni... Verjela je, da čaka pravi trenutek, ko ji bo zaupal, kako zelo jo ljubi... In je čakala... in čakala..... čakala....... izpovedane ljubezni pa od nikoder....
Ves čas je živela v prepričanju, da jo ljubi, ki pa je bilo tako močno, da je postalo realnost... Vendar samo za njo.....

In vedno znova se znajdemo v dekličini koži, nezmožni razsodit, kaj je realnost in kaj prepričanje... Kako pa določiti, kaj je tisto, kar nas vodi? Mogoče se tekom življenja naučimo tudi to...

Do takrat pa, živimo v takih prepričanjih, ki nas bodo osrečila a obenem ne prizadela...


Se nadaljuje.... :-)

Mamica...

Edina oseba, ki je samo ena... mamica...

Ste kdaj pomislili, kakšno poslanstvo pravzaprav materinstvo je? Jaz sem, čeprav sama še nisem mamica in je tudi vprašanje, če kdaj bom...

Zdi se mi, da je materinstvo najtežji poklic kar jih obstaja na tem svetu, saj je vez med otrokom in mamo tako močna, da se sprašujem, ali se sploh kdaj pretrga??

Vez z mojo mami je unikatna... če daste vse od sebe, da bi poiskali podobno vez, vam garantiram, da se trudite zamanj, saj take vezi ni... Že od kar pomnim, je moja mami moja najboljša prijateljica... vedno in povsod... Pa sva imeli spore... o seveda... kako da ne, saj sem bila kar uporniška najstnica... In vedno, ko se spomnim najstniških let pomislim, da jaz zase ne vem, če bi bila zmožna speljat stvari tako dobro, kot jih je moja mami...

Dati pametni nasvet, ohraniti občutek varnosti, z pravo mero ljubezni in avtoritete... Da vse te vrednote združiš pri vzgoji moraš biti že pravi ekspert-kar moja mami definitivno je, saj se nikoli (čeprav sem v svojih muhah včasih trdila drugače) nisem počutila prikrajšana njene ljubezni, obenem pa sem njene nasvete in graje jemala resno- čeprav je včasih zgledalo drugače...

In vsakič, ko pomislim na čase iz otroštva, mi je toplo pri srčku... Gor sem rasla v dokaj težkih časih... pa vendar sem ves čas imela ob sebi človeka, ki me je ničkolikoktat do solz nasmejal, me znal postaviti na realna tla, mi pokazati luč v najtemnejših časih in me voditi po poti, na kateri sem se smela prijeti za roko, ki mi je bila v oporo a obenem me pustiti samo na cesti, ko sem bila dovolj zrela za lastne odločitve...

Ne, ni jih besed, ki bi opisale mojo hvaležnost in spoštovanje do moje mami... pa naj se sliši še tako "pocukrano" in neverjetno... je pa resnično...

MAMITA HVALA!:)

rada te imam*

Hakeljc perfekcionizma...

Vsi stremimo k popolnosti, mar ni tako? Vsaka stvar, katere se lotimo, jo željimo speljati popolno... odnos v katerega se spustimo želimo, da bi bil čim bolj popoln... mi želimo biti popolni...

To je povsem nekaj normalnega, saj če ne bi stremeli k popolnosti, od kje bi črpali moč in interes za delovanje? Morda bi samo obležali v kakem kotu, ravnodušni do sveta, zavedajoč se, da je to vse kar lahko dosežemo...

Ampak tudi popolnost, kot taka, zna biti varljiva...

Ob večernem teku se mi je utrnila misel, da popolnost sploh ni tako pozitivna, kot se vsem zdi... Se vam je kdaj zgodilo, da ste bili že taaako blizu popolnosti, pa je bila le ta že malo preveč popolna?

Opažam namreč, da ljudem pozitiva v določenem pogledu ni všeč...

Na primer... ste kar se da dober približek popolnega človeka... Imate super službo, zraven se še izobražujete, s starši se razumete odlično, prijateljev imate več kot premore vojska ljudi, ste ekološko ozaveščeni, fit in veliko potujete.... in tako naprej..... Ko spoznate novega človeka, bo le ta rekel... matr, tale je pa faca... za kaj več, na primer prijateljstvo, pa že ni več interesa, saj se v kosteh pojavi nelagodje in zavist... Sodobni način življenja je človeka pripeljal do take faze, da podzavestno išče šibkejše od nas, če pa že ne šibkejše, pa brska in brska dokler ne najde par minusov... Kot rezultat je pa vse več oh in sploh uspešnih ljudi vedno bolj osamljenih... Pa je z njimi kaj narobe? Prav nič, le človek se ob takih ljudeh zna počutiti manjvrednega in manj sposobnega... pa čeprav vse izhaja iz njegove nesigurnosti vase...

Še en dober primer se pojavlja v odnosu moški-ženska... Ker sem ženska, bom seveda pisala iz ženskega vidika... in moški, ki ne pašete v ta koš... se opravičujem:)

Tempo nas je ženske pripeljal do tega, da smo vedno bolj "popolne"... speljemo vse in še več stvari... in tudi utrdile smo se... nismo več tako jokave, kot smo znale biti včasih...
Pa je to v redu?? Mislim, da ne... v takšni situaciji so moški namreč izgubili "nadzor" nad nami... ne ve se več kdo je glavni in kje je čigavo mesto... ni čudno, da po svetu skačejo sami pomehkuženci... kdo pa ne bi bil zbegan ob takšnih spremembah??

In postalo je tako, da si ženske prizadevamo biti čimpopolnejše, saj smo vse željne tistega malčk moške ljubezni... medtem ko moški sploh ne vejo kaj početi s takimi ženskami, saj jih na nek način strašimo... seveda, ko pa držimo za vse možne vajeti, kar jih uzremo... moški pa lahko le prisede na kočijo in se odpelje z nami... ali pa pač bebavo gleda na kočijo, z odprtimi usti in jezikom do tal, medtem ko se kočija že odpelje...

In tako hitimo eden mimo drugega, mimo (mogoče nekega dne) prijatelejev, ljubimcev, partnerjev... od strahu šklepetamo z zobmi, saj že vnaprej vemo, da ne bomo kos popolnosti, ki jo ta človek izžareva...

Vendar nikoli ne pozabit... vsi smo samo ljudje, tudi tisti, še tako zaverovani v svojo popolnost...

Moje blagoslovljeno jajce...

Ljudje imamo v navadi, da dajemo težo določenim stvarem...

Tečaj, ki je bil mišljen za zabavo se prelevi v nekaj neprespanih noči in bitko za življenje... Bežna romanca ali seks na klic se prelevi v "tapravo" ljubezen, žurerski večer pa v tridnevni travmatični tek po trgovinah v upanju na najboljše... In tako dalje...

Se zgodi, da kar čez noč damo določeni stvari tako težo, da postane "tazaresna"... Vse skupaj me spominja na veliko noč, ki se bliža... Zjutraj se zbudimo tri ure prej, da skuhamo jajca in jih pobarvamo... nato jih nesemo v cerkev na žegn... In takrat iz navadnega jajca nastane žegnano jajce... Pa mislite, da ima kaj drugačen okus? Je morda slajši? Do sedaj sem poizkusila že kar nekaj žegnanih jajc in nekaj navadnih... in verjemite, da razlike sploh ni...

Je torej tako tudi z vsemi stvarmi, katerim dajemo neznosno težo?? Seveda stvar ali situacija ostane enaka kot je bila, le mi jo jemljemo preveč zares... jo požegnamo??... Verjetno res... in posledično se zaradi tega žegnanega jajca toliko bolj obremenjujemo in živciramo... kako bomo to izpeljali, kaj bomo rekli, naredili..... Namesto da bi globoko vdihnili, se sprostili in na izi izpeljali zadevo...

Za povrhu pa vse skupaj izpade sila nepristno, saj se kar naenkrat zapletamo v mreži treme, zmedenosti in igranja... Meni osebno občutek sliči na viharno noč na morju, ko barko premetava sem ter tja, vsak val je višji od prejšnjega in prepričani smo, da se bomo potopili.....

Kar naenkrat pa se prebudi sončno jutro... pomanemo si oči, viharja je konec in ko pogledamo pobliže vidimo, da je jajce le jajce... pa naj bo modro, rdeče ali naravno.......

fenomen priljudkov...

Ste že kdaj naleteli na človeka, od katerega se je cedila prijaznost kakor med... in ob katerem se vam je zdelo, da ste na svetu najpomembnejši in najpametnejši in oh in sploh fajni??...

In vam ni in ni potegnilo zakaj... Zakaj bi bil nekdo kar prijazen z vami?? Kar tako... na hitro... na lepe oči... po tako kratkem času...

Potem ste kratko malo naleteli na priljudka... in kdo priljudek je?... To je človek, ki je tako priljuden, da je zelo priljubljen in zaželjen v širši družbi... Vsak ga hoče ob sebi... Za na drink, za v kino, za žurat... Ampak razjasnimo fenomen priljudkov, ki se je v zadnjem času začel pojavljati v naši družbi...

Ta človek ni nič kaj bolj prijazen in dobrohoten do sočloveka kot vi, nič bat... le besede in dejanja zna prav obračat... Ne bom zanikala, za moje pojme je potrebna kar vztrajnost in mrljivost pri piljenju lastnosti, besed, dejanj, kretenj, ... katere so zaželjene na pravem mestu ob pravem času...

In kar naenkrat se znajdete v odnosu s priljudkom in kot bi vas vrgli iz 100m visokega mostu, treščite ob kruto realnost... Pa saj ta človek sploh ni tako človekoljuben in dober, kakor izgleda... Kar naenkrat opazite vse besedne trike, s katerimi vam sporoča, naj vam bo v čast, da mu lahko odnašate rit na tem ali onem področju.... Prav to pa vam da tak občutek zadovoljstva, da se sploh ne zavedate, kako globoko ste že zabredli... In kar naenkrat ste njegova last, služabnik, ki dela zastonj... z nasmehom na licih... ojej kam je prišel ta svet...

Sedaj, ko pa ste že treščili ob kruto realnost, vidite, koliko bremena pravzaprav priljudek kot tak nosi s sabo... Nikoli... NIKOLI ne more biti pravi on... ker je že tako zverziran, da vas še v sanjah kliče po ljubkovalnem imenu, za katerega se vam sanja ne zakaj ste si ga prislužili in od pocukranosti se vam že obrača v želodcu... Kakšen je potem za priljudka užitek družiti se z ljubljenimi? Ali spoznavanje novih ljudi... Ali negovanje lepe, romantične veze s sočlovekom... NIKAKRŠEN, saj nikoli ne bodo mogli odpreti svojih čustev in se odpreti širnjemu svetu... živeli bodo za fasado fenomena priljudka, saj jih pozornost in všečnost poteši vsaj za kratek čas... Pa se splača?