Živimo iz dneva v dan zatopljeni v svoje delo in misli... Živimo svojo realnost, ki pa je mnogokrat varljiva. Zakaj? Zato, ker živimo v prepričanju, za katerega ne moremo vedeti ali je resničen...
Uh, kako zakompliciran stavek... zdi se, kot bi hodil okoli ovinka in se vedno znova vračal na isto mesto...
Torej... lahko živimo v nekem prepričanju, ki se v končni fazi izkaže za resničnost... Na primer... Živela je deklica, ki je močno ljubila svojega princa in je verjela, da tudi on ljubi njo... vendar se je zavedala, da je to le njeno prepričanje, ki pa ni nujno realno... Vse dokler ji princ ni izpovedal svoje ljubezni in kar naenkrat je njeno prepričanje postalo realnost...
In srečno sta živela do konca svojih dni......
Ali pa...
Je živela deklica, ki je tako ljubila svojega princa, da je močno verjela, da tudi on močno ljubi njo, le da ji še ni izpovedal ljubezni... Verjela je, da čaka pravi trenutek, ko ji bo zaupal, kako zelo jo ljubi... In je čakala... in čakala..... čakala....... izpovedane ljubezni pa od nikoder....
Ves čas je živela v prepričanju, da jo ljubi, ki pa je bilo tako močno, da je postalo realnost... Vendar samo za njo.....
In vedno znova se znajdemo v dekličini koži, nezmožni razsodit, kaj je realnost in kaj prepričanje... Kako pa določiti, kaj je tisto, kar nas vodi? Mogoče se tekom življenja naučimo tudi to...
Do takrat pa, živimo v takih prepričanjih, ki nas bodo osrečila a obenem ne prizadela...
Se nadaljuje.... :-)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar