Vsi stremimo k popolnosti, mar ni tako? Vsaka stvar, katere se lotimo, jo željimo speljati popolno... odnos v katerega se spustimo želimo, da bi bil čim bolj popoln... mi želimo biti popolni...
To je povsem nekaj normalnega, saj če ne bi stremeli k popolnosti, od kje bi črpali moč in interes za delovanje? Morda bi samo obležali v kakem kotu, ravnodušni do sveta, zavedajoč se, da je to vse kar lahko dosežemo...
Ampak tudi popolnost, kot taka, zna biti varljiva...
Ob večernem teku se mi je utrnila misel, da popolnost sploh ni tako pozitivna, kot se vsem zdi... Se vam je kdaj zgodilo, da ste bili že taaako blizu popolnosti, pa je bila le ta že malo preveč popolna?
Opažam namreč, da ljudem pozitiva v določenem pogledu ni všeč...
Na primer... ste kar se da dober približek popolnega človeka... Imate super službo, zraven se še izobražujete, s starši se razumete odlično, prijateljev imate več kot premore vojska ljudi, ste ekološko ozaveščeni, fit in veliko potujete.... in tako naprej..... Ko spoznate novega človeka, bo le ta rekel... matr, tale je pa faca... za kaj več, na primer prijateljstvo, pa že ni več interesa, saj se v kosteh pojavi nelagodje in zavist... Sodobni način življenja je človeka pripeljal do take faze, da podzavestno išče šibkejše od nas, če pa že ne šibkejše, pa brska in brska dokler ne najde par minusov... Kot rezultat je pa vse več oh in sploh uspešnih ljudi vedno bolj osamljenih... Pa je z njimi kaj narobe? Prav nič, le človek se ob takih ljudeh zna počutiti manjvrednega in manj sposobnega... pa čeprav vse izhaja iz njegove nesigurnosti vase...
Še en dober primer se pojavlja v odnosu moški-ženska... Ker sem ženska, bom seveda pisala iz ženskega vidika... in moški, ki ne pašete v ta koš... se opravičujem:)
Tempo nas je ženske pripeljal do tega, da smo vedno bolj "popolne"... speljemo vse in še več stvari... in tudi utrdile smo se... nismo več tako jokave, kot smo znale biti včasih...
Pa je to v redu?? Mislim, da ne... v takšni situaciji so moški namreč izgubili "nadzor" nad nami... ne ve se več kdo je glavni in kje je čigavo mesto... ni čudno, da po svetu skačejo sami pomehkuženci... kdo pa ne bi bil zbegan ob takšnih spremembah??
In postalo je tako, da si ženske prizadevamo biti čimpopolnejše, saj smo vse željne tistega malčk moške ljubezni... medtem ko moški sploh ne vejo kaj početi s takimi ženskami, saj jih na nek način strašimo... seveda, ko pa držimo za vse možne vajeti, kar jih uzremo... moški pa lahko le prisede na kočijo in se odpelje z nami... ali pa pač bebavo gleda na kočijo, z odprtimi usti in jezikom do tal, medtem ko se kočija že odpelje...
In tako hitimo eden mimo drugega, mimo (mogoče nekega dne) prijatelejev, ljubimcev, partnerjev... od strahu šklepetamo z zobmi, saj že vnaprej vemo, da ne bomo kos popolnosti, ki jo ta človek izžareva...
Vendar nikoli ne pozabit... vsi smo samo ljudje, tudi tisti, še tako zaverovani v svojo popolnost...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar