Stiska, grize, praska, ščemi, peče.... nekje znotraj mene... Kaj to je, ne vem?! Pride dan, prepoln čudnih občutkov, ki niso ne žalost, ne jeza... niti veselje in sreča...
Resnično me zanima, zakaj pridejo takšni dnevi?
Zjutraj se zbudiš in ugotoviš, da je ura že tako pozna, da je edina stvar, ki jo lahko narediš, da si umiješ zobe in z še pomečkanim obrazom odhitiš novemu dnevu naproti... Kar niti ni slabo, saj se izogniš komplikacijam kaj obleči, kaj zajtrkovati, ... kar pride prvo pod roke in ajmo dalje!
Nato je treba ujeti trolo, na kateri iz same zaspanosti vržeš namesto žetona kovanček za 1 cent... Sledi mrzlično iskanje ključa, brez katerega ne moraš odpreti trgovine v kateri delaš... bi bilo lahko še huje?? Konec koncev se vse izteče, tako kot je prav... pa vendar ostaja tiščeč občutek v prsih...
So to planeti? Dostikrat za čudne dni krivimo luno in planete, ki nas vlačijo vsak na svojo stran... Pa je to vse? Kaj ima planet pri tem, če je v življenju človeka vse tako kot mora bit'? Ali je res tako močan, da prevlada nad lepim, toplim občutkom v srcu?
Ali je to morda klic na pomoč? Mogoče nas samo telo opozarja, da se je treba umakniti na samo, si vzeti trenutek ali dva samo zase in se sestaviti nazaj v človeka kakršen smo bili še en dan nazaj?
Ali pa je ščemeč občutek le posledica odločitve, ki smo jo sprejeli sami pri sebi... totalno podzavestno... moram priznat, da so te nezavedne odločitve težke ko hudič... Seveda, ko pa niti vemo ne, da se je nekaj v nas premaknilo??! Kako naj potem vemo, da je to tista malenkost, ki nas bode. Sama sem se že velikokrat takole zahakljala...
Ne dolgo nazaj sem se sama pri sebi odločila, da prebolim fanta, v katerega sem bila zaljubljena eno leto... uuu matr je bolelo... čeprav je bil občutek osvobajajoč, sem začutila žalost in praznino, ko sem trgala vezi, ki so me vezale nanj... Niti nisem prepričana, če sem jih dokončno pretrgala...
Zdi se mi, da se prav globoko v nas, v tistem trenutku, ko se nekaj odločimo, nekaj premakne... Kot, če si predstavljate, da se odločite vzeti kredit za nakup draaage nepremičnine... Marsikomu se v želodcu kar obrača od treme in razburjenja... Le da v tem primeru ve zakaj... Težko pa je, ko te ta občutek spremlja dneve in noči... tedne... poredko celo mesece... preden nam naredi klik v glavi in se zavemo procesa, ki se dogaja v nas... In potem gre vse skupaj nekoliko lažje naprej-odvisno od zadeve, ki nas gnjavi...
Morda se osvobodimo morečih občutkov, ko ugotovimo v čem je štos in gremo lahkotno dalje... Ali pa ostane strah, saj smo sami sebe kar konkretno presenetli... Jaz sem se te dni tako šokirala, da me ta občutek kar ne izpusti... Priletelo je kot kak komet iz neba, direkt v mojo bučo in sedaj je tu... no ja, vsaj vem od kod občutek tesnobnosti... pa vendar je to ena tistih misli, ki te zabremza, kot bi stisnil ročno in reče opppa punca, kaj pa je zdej to???
Resnično me zanima, zakaj pridejo takšni dnevi?
Zjutraj se zbudiš in ugotoviš, da je ura že tako pozna, da je edina stvar, ki jo lahko narediš, da si umiješ zobe in z še pomečkanim obrazom odhitiš novemu dnevu naproti... Kar niti ni slabo, saj se izogniš komplikacijam kaj obleči, kaj zajtrkovati, ... kar pride prvo pod roke in ajmo dalje!
Nato je treba ujeti trolo, na kateri iz same zaspanosti vržeš namesto žetona kovanček za 1 cent... Sledi mrzlično iskanje ključa, brez katerega ne moraš odpreti trgovine v kateri delaš... bi bilo lahko še huje?? Konec koncev se vse izteče, tako kot je prav... pa vendar ostaja tiščeč občutek v prsih...
So to planeti? Dostikrat za čudne dni krivimo luno in planete, ki nas vlačijo vsak na svojo stran... Pa je to vse? Kaj ima planet pri tem, če je v življenju človeka vse tako kot mora bit'? Ali je res tako močan, da prevlada nad lepim, toplim občutkom v srcu?
Ali je to morda klic na pomoč? Mogoče nas samo telo opozarja, da se je treba umakniti na samo, si vzeti trenutek ali dva samo zase in se sestaviti nazaj v človeka kakršen smo bili še en dan nazaj?
Ali pa je ščemeč občutek le posledica odločitve, ki smo jo sprejeli sami pri sebi... totalno podzavestno... moram priznat, da so te nezavedne odločitve težke ko hudič... Seveda, ko pa niti vemo ne, da se je nekaj v nas premaknilo??! Kako naj potem vemo, da je to tista malenkost, ki nas bode. Sama sem se že velikokrat takole zahakljala...
Ne dolgo nazaj sem se sama pri sebi odločila, da prebolim fanta, v katerega sem bila zaljubljena eno leto... uuu matr je bolelo... čeprav je bil občutek osvobajajoč, sem začutila žalost in praznino, ko sem trgala vezi, ki so me vezale nanj... Niti nisem prepričana, če sem jih dokončno pretrgala...
Zdi se mi, da se prav globoko v nas, v tistem trenutku, ko se nekaj odločimo, nekaj premakne... Kot, če si predstavljate, da se odločite vzeti kredit za nakup draaage nepremičnine... Marsikomu se v želodcu kar obrača od treme in razburjenja... Le da v tem primeru ve zakaj... Težko pa je, ko te ta občutek spremlja dneve in noči... tedne... poredko celo mesece... preden nam naredi klik v glavi in se zavemo procesa, ki se dogaja v nas... In potem gre vse skupaj nekoliko lažje naprej-odvisno od zadeve, ki nas gnjavi...
Morda se osvobodimo morečih občutkov, ko ugotovimo v čem je štos in gremo lahkotno dalje... Ali pa ostane strah, saj smo sami sebe kar konkretno presenetli... Jaz sem se te dni tako šokirala, da me ta občutek kar ne izpusti... Priletelo je kot kak komet iz neba, direkt v mojo bučo in sedaj je tu... no ja, vsaj vem od kod občutek tesnobnosti... pa vendar je to ena tistih misli, ki te zabremza, kot bi stisnil ročno in reče opppa punca, kaj pa je zdej to???
In kaj to je? Ne vem... vem samo da je tam, kot kak nebogljen kuža, ki ga vzamemo k sebi in poskrbimo zanj... pa lahko za vse tako poskrbimo? Niso na novo odkriti občutki težji za sprejet, kot 17 malih kužijev? Seveda je odvisno od intenzivnosti čustev in okoliščin, ki nas v tem trenutku obdajajo...
V takih trenutkih se mi zdi, da vem, da nič ne vem...
Ni komentarjev:
Objavite komentar