Pismo...

Dolgo že razmišljam o tem, da bi ti napisala pismo... Zakaj? Zato, da te potolažim in ti odprem vpogled v moja čustva... Zato, da se osvobodim svojih čustev in prekinem tok misli, ki se ne konča... Je kot luna, ki neutrudno kroži in kroži... Ne, nikoli se ne naveliča poti, ki ostaja dan za dnem, mesec za mesecem enaka... kroži... in kaj bi bilo, če bi nehala krožiti? Kdo bi vedel... mogoče vam bom znala povedati, ko ustavim svoj tok misli...

Torej... čustva... čustva in filingi so tisto, kar je najtežje priznati, povedati, pa naj so še ne vem kako lepa... Zakaj je tako ne bi znala povedati, vem pa le, da mi v takih trenutkih zagusti...

Včeraj si me poklical in mi rekel, da imaš slabo vest ker me nisi poklical-pa saj si me?!? Res je, da me nisi poklical še isti dan, ko sva se v ranem jutru poslovila, pa vendar... Priznam, v svojih skoraj 24 letih sem se o moških in o odnosih marsikaj naučila... Predvsem tega, da nikoli nič ne pričakuj ... ja, življenje je mnogo lepše in sladko brez pričakovanj... in tako tudi jaz do tebe nimam pričakovanj... Morda ti je to nepoznano, pa vendar, tako je... in verjameš ali ne, srček mi zaigra, ko me pokličeš, pa čeprav po enem tednu strogega molka.

In upam, da ne enačiš tega mojega "saj je vseeno" in "ti se sam' ne sekirat" z ravnodušnostjo do tega, kar se med nama plete... Oooo ne, ne, ne... ravno nasprotno... ZELO sem ti naklonjena... Ja, lahko bi rekla, da sem zaljubljena vate, da te imam rada ali celo, da te ljubim... pa ni res... vse kar je, je to, da sem ti naklonjena tako zelo, zelo, kot že dolgo ne nikomur (če sploh kdaj komu). Besede imeti rada, ljubiti in podobne pa rada uporabljam ob posebnih priložnostih, saj jim dajem neko vrednost in ne razsipam z njimi vsepovprek...

Ja, naklonjena sem ti odkar sem te spoznala... vmes sem se kar nekajkrat za par stopinj ohladila, pa si si vedno znova znal izboriti to mojo naklonjenost.

Vem, da so okoliščine zate (in verjemi, da tudi zame) sedaj skrajno neugodne... pa ne obsojam tega, saj je vedno tako, kot mora bit'. In če sedaj ni najin čas... kaj češ... izsilit tega ne moreš, tega se zelo dobro zavedam. V življenju je pač tako, da ni vedno, kot si zamislimo... pa lahko to objokujemo, ali pa pač sprejmemo stvari, take, kot so...
Zdi se mi, da glede na to, kaj se nama v življenjih dogaja, prav lepo funkcionirava... vsaj iz moje plati je tako... ne iščem lukenj, ko te ne vidim, ampak cenim trenutke, ko si... in rada te vidim

Jaz zase vem, da v sebi nosim ogromo ljubezni, katero bom totalno nesebično izkazovala... nekega dne... Trenutno moram najti kanček ljubezni zase... to pa je najtežje... in dokler je ne najdem, lahko hodim po svetu in puščam za sabo poražence te hladne vojne... tega pa že nočem!...

In če v tem trenutku dobro pomislim, sem srečna, ZELOOO srečna, da si prišel v moje življenje... upam, da tu ostaneš... one way or another... toliko te maram, da si si že izboril posebno mesto v mojem srčku... Kaj nama bo prinesel čas... tega pa še ciganka ne ve (ali pač, se spomnim na to, da grem danes na "šloganje")...

Sedaj si deliva le čarobne trenutke, ki so mi zelo dragi... nič olepšani, nič okranclani ampak natanko takšni kot so... Ti, jaz in en ogromen kup lepe energije... Kjerkoli, kadarkoli...
Rada imam te trenutke in vedno jih bom imela...