Vem, da je to ime cdja našega fenomenalnega Vlada Kreslina... pa vendar mi je včerajšnji koncert dal misliti... Ne, ne ni ga dneva, ko nebi pomislila na kak njegov verz, trenutka, ko kak verz podoživim... in te trenutke sem poimenovala kar "kreslinčice"...
Včasih, redkokdaj,se fino ti zdi,da si živ,da te nič ne boli,da je najlepši žarek,ki tebe zbudi,ko si ga odgrneš z oči !To je tvoje jutro, tvoj dan,to je tvoje jutro, tvoj dan !
Prav s to mislijo sem se danes zbudila... ahh, kaj bi dala, da bi se lahko s tako mislijo zbudila vsak dan... res je premalo cenim to, kar imam... in premalo sem hvaležna...
Pošljem to misel naprej, v upanju, da bo nekomu narisala nasmeh na obraz-tako kot ga je meni:)
Včerajšnji koncert je pustil močan vtis... res je, tako sem si želela slišati Vladeka v živo, pa se mi je zdelo, da za Cankarjev dom ne bo denarja... pa je prišel na Prešerca... bomba... Itak sem kar poletela tja... In vedno znova me gane... matr, spoštujem take tipe, tip je car, ni kej... ko pride na oder in ob vsakem začetku komada te oblije kurja polt... brrr...
Ob takih priložnostih se mi povrne vera in zaupanje v stvari, ki jih počnem... očitno je res to tisto pravo, če le to počneš s srcem... kot oni tam na odru. Briga jih mraz, briga jih, koliko ljudi je prišlo na koncert... oni uživajo... in uživamo mi, takoj pod odrom, ko pomagamo peti pesmi...
Še danes se spomnim dneva, ko me je minilo tisto pardnevno temačno obdobje... sleherni dan sem hodila po cesti in se smilila sama sebi, zaradi napak, za katere sem bila odgovorna čisto in samo jaz... in enega tistih dni me je prešinilo "Tožne misli o vsem kar je že bilo nekaj o smislu in o minljivosti, pa o tem,da sem si sam največji problem. "
Kako me je ta misel dvignila... neverjetno... Saj vem, so stvari, ki jih vemo... pa vseeno potrebujemo vsake toliko nekoga, ki nas opomne na to...
Zakaj, če me kdo zna žret sem to jaz... in kako dobro se znam... In to zaradi stvari, za katere ni kriv... nihče... ha! pa je spet prišel na plano sadomazohističen del mene... obsojaj se!... kaznuj se!... nisi vredna, da sploh hodiš po tem svetu!... tragikomedija:)
In nekega lepega popoldneva sem si takole začela mrmrat tole pesmico in se mi je posvetilo... valjda... nihče mi ni kriv... in nihče me ne obtožuje, razen sebe...
Verjeli ali ne... ta "kriza" je minila v trenutku... in svet okoli mene je postal mnogo svetlejši...
In na koncu ostanejo še trenutki, ko se valjam po postelji in sanjarim... romantična dušica pač... in si prepevam verze, kot so: "Zadnji avgust, poletje je šlo, siva te naredi še lepšo,dosti mene je ti, dosti tebe sem jaz,dosti mene še zdaj leti." oooh ljubezen moja... posveti mi enkrat tak verz in za vedno bom tvoja:) Ne morem si pomagat... in ne morem ostat ravnodušna ob takih verzih... In hvala bogu, da taki verzi obstajajo, da raznežijo naše preobremenjene dušice in jim dajo smisel za besedno estetiko... Vladek, puno ti hvala!!:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar