... ko se motim o stvareh, ki so v določenem življenskem obdobju kar se da pomembne??
Se vam je kdaj zgodilo, da ste toliko časa zanikali sami sebe, da ste na koncu verjeli v nekaj, kar sploh ni del vas? V končni fazi pa se je izkazalo, da če bi poslušali sami sebe, bi zadeli v polno... meni se to zgodi vsaj enkrat na teden... Pa se kaj naučim iz tega? Mogoče ja, mogoče ne... do sedaj me še ni izučilo...
Kdo pa sploh so ljudje, ki nas obkrožajo in jim dajemo pravico do usmerjanja našega življenja?? Ne, ne razumite me narobe... sami jih pripeljemo do tega, da so se primorani odločiti in nam potem odločitev predstaviti v najboljši možni luči... da se lahko opremo na nekaj/nekoga... in ne krivimo sebe, ko gre vse v maloro... Oh, kako neskončna je neumnost človeška...
Seveda imamo te ljudi radi in jih upoštevamo... toda mar nebi enkrat raje imeli radi sebe, se poslušali in naredili stvar po naših "merilih"... pa naj bodo le ti še tako nemogoči in nori... Why not?? Konec koncev bomo lahko sami sebi segli v roko in si čestitali za dosežek, ki pripada samo nam... Bolj ko imamo nora "merila", bolj nor bo končni izid... bo pa naš!
Tako kot pravi knjiga, katero pravkar prebiram... smo skupek lastnosti... vseh... dobrih in slabih... In tako kot se dobre lahko sprevržejo v slabe, tako se slabe lahko v dobre... Zakaj bi torej svoje lastnosti označevali kot slabe, če iz njih lahko potegnemo nekaj najboljšega? Če pozabimo na dejstvo, da smo ljudje kar malo mazohistični, kar se nas samih tiče in si z užitkom otežujemo življenje, potem ga ni razloga, da ne bi sami iz sebe potegnili kar najboljšega...
Se vam je kdaj zgodilo, da ste toliko časa zanikali sami sebe, da ste na koncu verjeli v nekaj, kar sploh ni del vas? V končni fazi pa se je izkazalo, da če bi poslušali sami sebe, bi zadeli v polno... meni se to zgodi vsaj enkrat na teden... Pa se kaj naučim iz tega? Mogoče ja, mogoče ne... do sedaj me še ni izučilo...
Kdo pa sploh so ljudje, ki nas obkrožajo in jim dajemo pravico do usmerjanja našega življenja?? Ne, ne razumite me narobe... sami jih pripeljemo do tega, da so se primorani odločiti in nam potem odločitev predstaviti v najboljši možni luči... da se lahko opremo na nekaj/nekoga... in ne krivimo sebe, ko gre vse v maloro... Oh, kako neskončna je neumnost človeška...
Seveda imamo te ljudi radi in jih upoštevamo... toda mar nebi enkrat raje imeli radi sebe, se poslušali in naredili stvar po naših "merilih"... pa naj bodo le ti še tako nemogoči in nori... Why not?? Konec koncev bomo lahko sami sebi segli v roko in si čestitali za dosežek, ki pripada samo nam... Bolj ko imamo nora "merila", bolj nor bo končni izid... bo pa naš!
Tako kot pravi knjiga, katero pravkar prebiram... smo skupek lastnosti... vseh... dobrih in slabih... In tako kot se dobre lahko sprevržejo v slabe, tako se slabe lahko v dobre... Zakaj bi torej svoje lastnosti označevali kot slabe, če iz njih lahko potegnemo nekaj najboljšega? Če pozabimo na dejstvo, da smo ljudje kar malo mazohistični, kar se nas samih tiče in si z užitkom otežujemo življenje, potem ga ni razloga, da ne bi sami iz sebe potegnili kar najboljšega...
Ni komentarjev:
Objavite komentar