Ko sem bila še mala punčka, mi je zadostovalo nekaj prijaznih besed, par cekinčkov za lizike in par prijateljev... pa ne samo meni, tudi ko sem skozi svoje, še neizkušene oči opazovala starše in ostale odrasle ljudi v mojem življenju, se mi zdi, da je bilo vsem fino. Nekako nisem dobila občutka, kot da komu kaj manjka.
Ko pa se danes ozrem okoli sebe, vidim same nepotešene osebke, ki brezglavo skačejo naokoli v upanju, da najdejo tisto, kar iščejo... nov telefon z fotoaparatom in Java igricami, knjigo, ki vsebuje zadosti informacij, da opravimo izpit, diamantne uhane, ki se bodo ujemali z naramnicami nove večerne obleke ali pač najcenejši hlebec kruha v mestu... Vsakomur posebej iskano predstavlja bistveno točko v njihovem življenju... Mlada smrkljica ne bo mogla poslati svoje prečudovite fotke svojemi internetni simpatiji... "in kaj če je to tisto pravo?? Potem bom to šanso zamudila in nikoli ne bo, kot bi moralo bit...."Študentka pedagogike, ki ima doma na razpolago znanje nekaj let starejše tete, ki je ne mara, interneta, ... "ne, ne, v Posvečenovi knjigi so tako čudoviti strokovni izrazi... saj ni pomembno, če jih ne poznam 100%, sliši se pa le pametno... " Damica zrelih let, ki se odpravlja na večerjo z veleposlaniki, med katerimi je tudi njen novi mož... "vsi bodo opazili praznino, ki bo zevala okoli mojih ušes in tudi počutila se bom cenjeno, saj obleka ni bila kaj draga... moram se počutiti odlično, če ne me bo Blefrovsky kar zapustil, ko mu bom naredila takšno sramoto... " In ob koncu še priletna gospa, ki komaj kaj prihrani, kljub neskončnemu iskanju nizkih cen... "da bo vsaj za položnice... "
Seveda brez nekaterih stvari v življenju preprosto ne gre... Pa res potrebujemo vse to?? Kaj nismo bili svojih 10, morda 15 let nazaj veliko bolj srečni in svobodni... Misli nam niso begale kot podivjani virusi tik preden se spreobrnejo v težko bolezen... Dan danes je po svetu vse preveč hitečih robotkov, v čigar možganih se odvijajo procesi ala "moram kupiti še tisti namaz, če ne ne bo vse skupaj izpadlo kot se zagre, še prej pa moram oprati prt in kdaj se bo posušil... o daj da bo sonce če ne sem oplela če bo dež bom kar umrla... če bo dež še solate ne bom mogla nabrati, če pa jo že danes bo tačas uvela... in obvezno potrebujemo nov set krožnikov... in prtičke... imam rumene, zelene, kremno roza... modrih pa nimam... ojoooj konec sveta... itd, itd..."
Seveda ne bo konec sveta, saj ni bistvo v popolni pogostitvi, temveč v vzdušju in sinergijo, ki nastane med ljudmi...
Žalosti me pa dejstvo, da smo vsi podlegli načelu, da tudi preveč ni dovolj... Vedno hlepimo po več in več...
Čeprav smo zadovoljni z uspehom v šoli, pričakujemo več-od sebe ali otrok... saj ni važno... Čeprav imamo super postavo, ob pogledu na katero se bo vsem po vrsti piščančja pečenka zataknila v grlu, hočemo oziroma moramo dati nase nov nakit, ki nas bo naredil popolne...
V končni fazi tudi, čeprav bomo prišparali pri kruhu, si bomo na blagajni vzeli nove nujnopotrebne krpice ki obrišejo vse širne madeže tega sveta...
Ne glede na čeprav, ki se pojavlja v našem življenju nič več ni dovolj... Meja strmo raste in raste...
Bo naenkrat kar izginila?
In poleg meje izginjajo tudi naša načela, katera nas naredijo takšne kot smo... se bomo potem, prelevili v načičkano kokoš ali zapečkarsko piflarko??!?
Sama pri sebi opažam, da postajam preliberalna... če je to sploh možno??!?... Res je, včasih sem še imela meje, kaj je ok in kaj ne... zdaj se te meje podirajo, kot se je 1989 berlinski zid... naglo in bučno...
Nič več ni čudno... pravzaprav nič ni prečudno, da tega nebi probala... Nič ni prezahtevno... In nič ni prebolano, da se v to nebi spustila...
Nenavadne stvari me privlačijo... in zato jih rada počnem... Vendar, kakšen je konec koncev rezultat tega? Dejstvo je, da se zelo hitro začnem v svojem prenatrpanem življenju dolgočasiti...
Povsod iščem izzive in razburjenje... Noben človek, katerega na novo spoznam ni dovolj zanimiv... Nobeno čtivo me ne impresionira... Noben žur mi ne da potešitve po divjanju in skakanju po diskoteki...
V glavi odmeva še, še, šeeee, ki pa se ne pusti kar tako utišati...
Kakšen bo končni rezultat tega načina življenja in razmišlanja ne vem... Mogoče bomo pa vsi postali totalno otopeli in niti ne bomo več zaznavali razburjenja in adrenalina... Upam, da ne, saj, če povem po pravici, prav uživam v početju utrganih stvari in upam, da se ta občutek ne bo kar porazgubil...
Enjoy life;)
Ko pa se danes ozrem okoli sebe, vidim same nepotešene osebke, ki brezglavo skačejo naokoli v upanju, da najdejo tisto, kar iščejo... nov telefon z fotoaparatom in Java igricami, knjigo, ki vsebuje zadosti informacij, da opravimo izpit, diamantne uhane, ki se bodo ujemali z naramnicami nove večerne obleke ali pač najcenejši hlebec kruha v mestu... Vsakomur posebej iskano predstavlja bistveno točko v njihovem življenju... Mlada smrkljica ne bo mogla poslati svoje prečudovite fotke svojemi internetni simpatiji... "in kaj če je to tisto pravo?? Potem bom to šanso zamudila in nikoli ne bo, kot bi moralo bit...."Študentka pedagogike, ki ima doma na razpolago znanje nekaj let starejše tete, ki je ne mara, interneta, ... "ne, ne, v Posvečenovi knjigi so tako čudoviti strokovni izrazi... saj ni pomembno, če jih ne poznam 100%, sliši se pa le pametno... " Damica zrelih let, ki se odpravlja na večerjo z veleposlaniki, med katerimi je tudi njen novi mož... "vsi bodo opazili praznino, ki bo zevala okoli mojih ušes in tudi počutila se bom cenjeno, saj obleka ni bila kaj draga... moram se počutiti odlično, če ne me bo Blefrovsky kar zapustil, ko mu bom naredila takšno sramoto... " In ob koncu še priletna gospa, ki komaj kaj prihrani, kljub neskončnemu iskanju nizkih cen... "da bo vsaj za položnice... "
Seveda brez nekaterih stvari v življenju preprosto ne gre... Pa res potrebujemo vse to?? Kaj nismo bili svojih 10, morda 15 let nazaj veliko bolj srečni in svobodni... Misli nam niso begale kot podivjani virusi tik preden se spreobrnejo v težko bolezen... Dan danes je po svetu vse preveč hitečih robotkov, v čigar možganih se odvijajo procesi ala "moram kupiti še tisti namaz, če ne ne bo vse skupaj izpadlo kot se zagre, še prej pa moram oprati prt in kdaj se bo posušil... o daj da bo sonce če ne sem oplela če bo dež bom kar umrla... če bo dež še solate ne bom mogla nabrati, če pa jo že danes bo tačas uvela... in obvezno potrebujemo nov set krožnikov... in prtičke... imam rumene, zelene, kremno roza... modrih pa nimam... ojoooj konec sveta... itd, itd..."
Seveda ne bo konec sveta, saj ni bistvo v popolni pogostitvi, temveč v vzdušju in sinergijo, ki nastane med ljudmi...
Žalosti me pa dejstvo, da smo vsi podlegli načelu, da tudi preveč ni dovolj... Vedno hlepimo po več in več...
Čeprav smo zadovoljni z uspehom v šoli, pričakujemo več-od sebe ali otrok... saj ni važno... Čeprav imamo super postavo, ob pogledu na katero se bo vsem po vrsti piščančja pečenka zataknila v grlu, hočemo oziroma moramo dati nase nov nakit, ki nas bo naredil popolne...
V končni fazi tudi, čeprav bomo prišparali pri kruhu, si bomo na blagajni vzeli nove nujnopotrebne krpice ki obrišejo vse širne madeže tega sveta...
Ne glede na čeprav, ki se pojavlja v našem življenju nič več ni dovolj... Meja strmo raste in raste...
Bo naenkrat kar izginila?
In poleg meje izginjajo tudi naša načela, katera nas naredijo takšne kot smo... se bomo potem, prelevili v načičkano kokoš ali zapečkarsko piflarko??!?
Sama pri sebi opažam, da postajam preliberalna... če je to sploh možno??!?... Res je, včasih sem še imela meje, kaj je ok in kaj ne... zdaj se te meje podirajo, kot se je 1989 berlinski zid... naglo in bučno...
Nič več ni čudno... pravzaprav nič ni prečudno, da tega nebi probala... Nič ni prezahtevno... In nič ni prebolano, da se v to nebi spustila...
Nenavadne stvari me privlačijo... in zato jih rada počnem... Vendar, kakšen je konec koncev rezultat tega? Dejstvo je, da se zelo hitro začnem v svojem prenatrpanem življenju dolgočasiti...
Povsod iščem izzive in razburjenje... Noben človek, katerega na novo spoznam ni dovolj zanimiv... Nobeno čtivo me ne impresionira... Noben žur mi ne da potešitve po divjanju in skakanju po diskoteki...
V glavi odmeva še, še, šeeee, ki pa se ne pusti kar tako utišati...
Kakšen bo končni rezultat tega načina življenja in razmišlanja ne vem... Mogoče bomo pa vsi postali totalno otopeli in niti ne bomo več zaznavali razburjenja in adrenalina... Upam, da ne, saj, če povem po pravici, prav uživam v početju utrganih stvari in upam, da se ta občutek ne bo kar porazgubil...
Enjoy life;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar